Če kaj drži v zvezi s skupino Begnagrad, potem drži to, da so bili hudirjevo dober koncertni bend. Tudi če jim na začetku špila ni šlo, če so se pred koncertom spričkali ali pa preveč podkrepili, jim je nastop navadno stekel, kar zdrvel je, se sproti glasbeno odpiral, pridobival sočnost, skupni zagon.

O katerem bendu sploh govorimo? O Begnagrad. Ali kakor posrečeno ugotavlja podnaslov gradiva, ki napoveduje jutrišnji večerni koncert v ljubljanskih Španskih borcih: »Skrbno čuvana skrivnost slovenske glasbe, ki je ne razkrije niti Slovenska muska od A do Ž Lada Bizovičarja.« Naslov koncerta je le malo bolj pojasnjevalen: Begnagrad – trideset let prezgodaj. Koncert, ki ga pripravljata Zavod Alcedo Labor in harmonikar Bratko Bibič s skupino The Madleys, je poskus neprisiljenega oživljanja, ne-revivalističnega obhajanja tridesetletnice izida edinega uradnega albuma zasedbe, vinilne plošče Begnagrad (izšla je pri ZKP RTV Ljubljana, pozneje pa so jo ponatisnili v Franciji in Izraelu). Na njem bodo nastopili The Madleys, kvintet bobnarja Aleša Rendle in gosti, med njimi nekdanji člani skupine – njene prve in druge postave. Vsekakor pa jutri ne bodo nastopili »ponovno združeni« Begnagrad.

Rock s harmoniko in klarinetom

Tu pa je vseeno treba malo v zgodovino, potrebujemo nekaj podnapisov k temu »dokumentarcu«. Begnagrad je bil ljubljanski progresivni rockovski bend, ki je nastajal tam okoli leta 1975 (enkrat se je druščina imenovala Šest kilometrov na uro), dokončno pa se je oblikoval v izvrsten kvartet leta 1976 in 1977. V njem so bili Bratko Bibič (harmonika), Bogo Pečnikar (klarinet), Igor Muševič (bobni) in Vlado Špindler (električna bas kitara). Že ta inštrumentalna postava je bila v oči, klarinet in harmonika sta tedaj asociirala na vse kaj drugega kot na moderno glasbilo, ki ga potrebujejo frikovski rockerji. Kot je leta 1992 pojasnjeval Bratko Bibič: »V določenih skladbah Begnagrada je bilo tudi nekaj provokacije, nastrojenosti rockerja zoper to, da si v tistem času na nacionalnem radiu kot dominantno glasbo lahko poslušal alpsko jodlanje. Toliko sem se o harmoniki že naučil na glasbeni šoli.«

Če bi danes z razdalje poskušali umestiti Begnagrad, bi jih zaradi originalnosti in raznorodnosti glasbenih elementov, rockovskega občutenja, prepletanja ljudskih-popularnih godb in viž, jazzovskih nastavkov in avantkompozicijske zafrkljivosti še najraje uvrstili med sopotnike tedanjega neodvisnega ustvarjanja in svetovne mreže »rocka v opoziciji«. Leta 1992 je Vlado Špindler s prijatelji tudi reizdal »izgubljeni« album prve postave Begnagrad, Tastare (Bess Pro Market). Bend je snemal v Novem Sadu leta 1977, posnetki so se pozneje založili. Hranil jih tamkašnji prijatelj.

Na albumu je ves studijsko posneti repertoar z dodatnimi posnetki, nastalimi na Radiu Študent leta 1976, posebna edicija za prijatelje pa je vsebovala tudi »Tazadnjo tanovo«, posnetek z legendarnega koncerta benda v ljubljanskem kinu Sloga novembra 1977, ki je bil vrhunec in labodji spev prve postave skupine. Med komadi na albumu so vse »zgodnje podzemne klasike«, ki grejo v uho zaradi duhovitosti, hakeljcev v spevnosti, žara: Kranjskagorablues nazaj, Tadolga, meditativni Tolmun, Tanova. Kakor je pojasnil Špindler ob izidu Tastarih: »Naše skladbe so pravzaprav ujete melodije. Na vajah smo se skušali dobro uigrati, počasi pa je vsak med nami dodal kaj svojega. Tudi zato skladbe nimajo kakšnih veličastnih naslovov. Nekako smo se pač morali sporazumevati. Eni smo rekli – Tanova, drugi – Tadolga. Nobena ni bila zapisana.«

Hvalnice in čudenje v tujini

Njihov edini uradni album, Begnagrad, je posnela druga postava benda, ki je delovala v začetku osemdesetih let. V njej sta bila dva prvotna člana, Bibič in Pečnikar, drugi trije pa so bili Boris Romih (tolkala, kitara), Nino de Gleria (kontrabas, električna bas kitara) in Aleš Rendla (bobni). Rendlo je med služenjem vojske na bobnih zamenjal Zoran Kanduč, proti koncu delovanja skupine pa je v njej igral še kitarist Igor Leonardi. »Tanovi« Begnagrad so bili spretnejši, bolj pestri, živa dediščina časa, v katerem so muzicirali: panka, rocka v opoziciji, progresističnih naklepanj v rocku, še zmerom z balkansko malho, naprednjaškega jazza, tedanje alternative vobče. To je bil uradni »edinec« Begnagrada. Nič čudnega, da ocene v tujem specializiranem glasbenem tisku niso skoparile s superlativi in izražale začudenje, od kod »tam« igrajo takšno godbo.

Ne glede na vse ostaja kot pribito: Begnagrad je bil eden redkih domačih bendov, ki je v osemdesetih letih gostoval na vidnih prireditvah nove muzike v (zahodni) Evropi in povsem upravičeno delil odre z znanimi glasbeniki z različnih scen, s starim in novim repertoarjem. Begnagrad je dal eno najbolj izvirnih godb v teh prostorih v zadnjih štiridesetih letih, bil je preveč kozmopolitski, a obenem tudi preveč ljubljanski, da bi lahko prešel v slovenske čitanke in vodiče po godbah tega prostora.

Ob izidu Tastarih se mi je nekje drugje zapisalo tole: »Zvok Begnagrada je zvok tiste države, v kateri bi si želel živeti.« Z veseljem ponavljam.