»To so bile doslej nedosanjane sanje. Zdaj se je vse spremenilo. Pokazal sem svoj talent,« Jakov Fak ni skrival izjemnega navdušenja, potem ko je v sanjskem nastopu zasledovalne preizkušnje v Hochfilznu prvič skočil tudi na vrh zmagovalnega odra biatlonskega svetovnega pokala. To je bil dan, ko so se ujele vse okoliščine. Kot marca v Rupoldingu, kjer je pobral naslov svetovnega prvaka. Čeprav je tudi ta preizkušnja štela v zimski pokalni niz, je za biatlonca vseeno prva prava pokalna zmaga pod tirolskimi vršaci. »Na to sem čakal od rojstva. Večino uspehov sem prej dosegel na velikih tekmah in zato sem si še toliko bolj želel, da bi se potrdil tudi v pokalu. Sanje so se uresničile.«
Tekmece je strl z živci, taktiko in izjemnim finišem. Na način, kakršnega imajo v sebi le največji velemojstri. Vzdržati pritisk in najboljše stvari pokazati v najbolj odločilnih trenutkih je dano redkim. Še enkrat je pokazal šampionske vrline, ki jih je sposoben izkoristiti prav takrat, ko je najteže. Razočaranje na začetku sezone na Švedskem je bilo del tega bremena. Tudi jeze ni skrival. »Zmage v svetovnem pokalu sem si tako želel, da sem nekajkrat prej v preveliki želji tudi pregorel,« je priznal.
V cilju je razkril, da se je na prvem delu osredotočil le na natančno streljanje leže. Že tedaj je zaradi napak Francoza Martina Fourcada in junaka petkovega sprinta Nemca Andreasa Birnbacherja za nekaj časa prevzel vodstvo. V drugem delu, s streljanjem stoje, so se v ospredje prerinili še Rusi s Šipulinom in Mališkom. In prav v bitkah z ramo ob rami se je pokazalo njegovo velemojstrstvo. Nekatere, kot je Šipulin, je pokopalo zadnje streljanje. Mališka se je otresel z zelo hitrim pospeševanjem na zadnjem klancu. Fak je v cilj letel kot puščica. Biatlonski kralj leta 2012 Fourcade ni ujel stika, čeprav je pretil iz ozadja, Birnbacher pa je omagal. Tretjeuvrščeni Fourcade, sonosilec naslovov svetovnega prvaka, je v novinarskem središču priznal, da ga niti Fak niti Mališko nista presenetila. Oba pozna že z mladinskih tekem. »Čeprav sem zgrešil tri tarče, sem do konca upal, da še lahko zmagam,« je priznal Francoz, ki rumeno majico prinaša tudi na Pokljuko.
Fak je pojasnil svojo taktiko: »V teku sem imel svoj ritem, streljanje je bilo glavno. Prav zato me ni nič skrbelo za tek, niti za zadnji klanec, saj sem prihranil dovolj moči, da bi lahko sprintal do ciljne črte, če bi to potreboval. Izšlo se je točno tako, kot sem si zamislil.« Ob tem je priznal, da njegov poskočni elegantni slog, ki na dolgih nogah na tekmece deluje še bolj zastrašujoče, ni tako lahkoten, kot se zdi: »Videti je lahkotno, toda moram se kar precej mučiti.« Ob tem ne gre prezreti tegob z bolečinami v rami, ki jih sicer ni želel izpostavljati. »Z ramo je bolje. Fizioterapevt Mitja Račečič je naredil izredno delo, da so težave manjše,« ga je pohvalil, tako kot celotno ekipo, ki ji je še kako hvaležen, da mu omogoča živeti svoje sanje.
Kako močan je v glavi, dokazuje tudi strelska statistika. Zadnje streljanje je opravil v izjemnih 21 sekundah. V hitrostrelstvu sta ga dohajala edino Šipulin in legenda Ole Einar Bjoerndalen, ki je kljub 38 letom še vedno nevaren vsem mladeničem. Na tekmi, kjer v smučini ni tako velikih razlik (šesti čas Faka in 18. čas Bauerja loči le 20 sekund), je prav to prevesilo razmerja, saj so mnogi že tu zapravili za kazenski krog časa več. Kako težko je prenesti pritisk uspeha, je dober primer kar reprezentančni kolega Klemen Bauer, ki je bil prav tako hiter s puško, a ni vzdržal pritiska. Ko je bil že na robu deseterice, je bil nagrajen s petimi izleti v kazenski krog. Zanimivo, da so se glavne šampionske lastnosti še bolj potencirale na nedeljski štafetni tekmi, saj se je kljub več napakam na strelišču poigraval s tekmeci v teku, Bauerja pa je znova pokopalo streljanje stoje.
Organizatorji tekem svetovnega pokala na Pokljuki (v četrtek bo moški sprint, v petek ženski, v soboto bosta obe zasledovalni tekmi in v nedeljo bo skupinski start najboljših 30 v decembrskem nizu) si niso mogli zaželeti lepše promocije za gledalce. Fak si bremena Pokljuke ne nalaga: »Zame Pokljuka ni obremenitev, čeprav pritisk marsikdo pričakuje. Vzel jo bom kot vsako drugo tekmo.«