Nekoliko bolje se nam je vendarle godilo v drugem delu koncerta, ko je več igrivosti v Haydnov koncert vnesel violončelist Aleksander Rudin, ki sicer v finalu ni bil brez tehničnih težav. Ob sklepni točki, Straussovi Suiti iz opere Kavalir z rožo, pa se je pokazalo, da dirigentov pristop, nekakšna zatrdela zvočna voluminoznost, nekaterim delom pristoji bolje kot drugim. Slasti Straussovega valčkastega poplesovanja so bile razumljene sicer bolj na trdo, brez izdatnih in prepotrebnih rubatov, toda končna lirična gradacija je vendarle odprla vse registre orkestra in s tem tudi interpretacijski potencial dirigenta.

Slednji se je zdel na koncertu Sanktpeterburške fiharmonije pod vodstvom Jurija Temirkanova praktično nepresahljiv. To je pokazala že uvodna izvedba Klasične simfonije Prokofjeva. Ta je bila posejana s številnimi humornimi domisleki dirigenta (igranje druge teme prvega stavka na špicah lokov, nenadni sforzati fagota), ki so klasicistično pulziranje ves čas polnili s pristnim muzikantskim zamahom, močno oddaljenim od vsakršnega akademizma. Nekaj malega slednjega je nato zaznamovalo Schumannov Klavirski koncert, v katerem se je Eliso Virsaladze sicer izkazala kot občutljiva oblikovalka Schumannove teme, vendar pa je nato izgubljala pravi poetični zamah, finale pa energijsko ni rasel. Zgledno prebrani Schumann je najbrž zbledel tudi zaradi drugih velikih dosežkov koncerta: ob koncu tudi izvedbe Šostakovičeve 10. simfonije.

Gre za delo, ki je v marsičem avtobiografsko zaznamovano, zato je treba v njem pazljivo odmerjati razmerje med na videz neosebno konstrukcijo in emocionalno zaznamovanimi izjavami. Vsaj v prvem stavku je Temirkanov še krotil osebno prežemanje tvarine in je strogo nadzoroval središčno gradacijo, toda v nadaljevanju se je povsem prepustil v karakterno izrisovanje značilnosti posameznih stavkov. Scherzo, menda portret Stalina, je norel od grozljive, grobe energije, Allegretto se je cinično umikal, dokler ni bil v finalu dokončno razgaljen Šostakovičev zlomljeni polet: na eni strani se je zdel neukročeno igriv, po drugi pa je zakrival globok skladateljev samocinizem. Temirkanov je bil s svojimi filharmoniki povsem blizu tehnične in sporočilne perfekcije in hkrati daleč od zatrdele nemosti Kitajenka.