Natanko tri minute je konec lanskega septembra Alessio Rastani potreboval za to, da je dosegel svetovno slavo. Britanska javna televizija BBC je z domnevnim neodvisnim borznim posrednikom iz londonskega Cityja šokirala svetovno javnost. Polikani mladenič z želatino v laseh je v kamere razložil, kako skupaj s svojimi kolegi vsako noč moli za kakšno novo finančno krizo, saj se da s pravim načrtom v recesiji zaslužiti goro denarja. In da si evropske vlade lahko še tako prizadevajo za rešitev evra, njihove muke so brez pravega učinka, saj svetu ne vladajo več vlade, temveč Goldman Sachs.

Alessio je s svojim nastopom žel občudovanje in ogorčenje. Občudovanje zato, ker je nekdo iz finančnih krogov tako brez dlake na jeziku povedal, kaj se v hramih finančne moči dogaja, in ogorčenje zato, ker je bil del tega »brezsramnega« aparata.

Kasneje se je sicer izkazalo, da je Alessi londonski City opazoval bolj od daleč in je bilo borzno trgovanje le njegov konjiček v prostem času. V resnici ni bil borzni posrednik, temveč lastnik neke slabo stoječe agencije za odnose z javnostmi. Človek, ki bi bil rad pomemben in mu je uspelo prelisičiti britanski BBC. Kljub temu so Alessija odzivi na njegov nastop nadvse začudili. Povedal je le to, kar že vsakdo ve, je dejal, oziroma to, kar je v finančnih krogih javna skrivnost.

Že dobrih pet let je ameriška investicijska banka Goldman Sachs simbol iztirjenosti finančnih špekulacij. Ko ameriška gospodinjstva niso bila več sposobna odplačevati svojih hipotekarnih dolgov, je najbolj tvegane terjatve povezala v nov naložbeni produkt, ga ponudila naložbenikom, jim prikrila informacije ter stavila na zlom nepremičninskega trga. V Evropi je bila tista, ki je s prefinjenimi finančnimi inštrumenti Grčiji pred vstopom v evrski prostor pomagala skriti preveliko zadolženost in s tem sprožila prvi kamen dolžniške krize. V časih evrske krize stavi na propad skupne evropske valute, njeni nekdanji menedžerji ali sedanji svetovalci na vrhovih finančnih inštitucij pa jo rešujejo. Stranke Goldman Sachsa niso običajni ljudje, so največji koncerni, največje svetovne banke in države, poleg ZDA tudi Kitajska in Rusija.

Banka, ki je svet spremenila v igralnico

Goldman Sachs je več kot le navadna banka, trdita Jérôme Fritel in Mark Roche, novinar uglednega francoskega časopisa Le Monde in avtor knjižne uspešnice La Banque, v svojem dokumentarnem filmu Goldman Sachs Banka, ki vlada svetu. Njeno premoženje s 700 milijardami evrov presega dvakratnik francoskega državnega proračuna. »Je neviden finančni imperij, ki je s svojimi divjimi špekulacijami in neizmernim pohlepom po dobičku svet spremenil v kazino,« ugotavljajo avtorji dokumentarnega filma, ki ga je letos jeseni predvajala francosko-nemška televizijska postaja ARTE.

S svojimi mednarodnimi povezavami in vojsko 30.000 uslužbencev je v zadnjih petih letih, ko so se Združene države Amerike in Evropa borile s krizo, služil milijardne dobičke, letos oktobra je investicijska banka borze nepričakovano razveselila s podatkom, da je v zadnjem trimesečju zaslužila 1,5 milijarde dolarjev. Ljudje iz Goldman Sachsa se imajo za nekaj posebnega, pravijo zaposleni pri konkurenci, delajo kot stroj, ki 24 ur na dan po svetu premika denar z enim samim namenom – zaslužiti čim več, naj stane kar hoče.

»Menihi denarja« so jih poimenovali na Wall Streetu. Kdor se zaposli pri Goldman Sachsu, je kot posvečenec, ki se je pridružil verski skupnosti, pričajo nekdanji sodelavci. Njihovo vodilo je ohraniti in izgraditi moč, njihovi sedanji ali nekdanji ljudje sedijo v vladah, na vrhu najbolj vplivnih finančnih in političnih inštitucij ali pa so njihovi svetovalci. Število Goldman Sachsovih ljudi na položajih moči je naravnost strašljivo, vlade prihajajo in odhajajo, ti ljudje ostajajo, ugotavljajo avtorji dokumentarnega filma.

Uvoženi guverner

Julija prihodnje leto bo na sedež guvernerja britanske nacionalne banke sedel dosedanji guverner kanadske nacionalne banke Mark Carney, so pred nekaj več kot tednom dni odločili v Londonu. Njegovo imenovanje na čelo ene najstarejših centralnih bank je bilo veliko presenečenje za Otočane, kot favorit za to pomembno funkcijo je v londonskem Cityju veljal dosedanji viceguverner Paul Tucker. Carney bo prvi tujec, ki bo v 138-letni zgodovini britanske nacionalne banke vodil tradicionalno ustanovo; rojen v Kanadi se bo 47-letni bankir skupaj z ženo in štirimi otroki preselil na Otok in zaprosil za državljanstvo.

Mark Carney je guverner kanadske centralne banke postal leta 2003, pred tem je na vodilnih menedžerskih položajih 13 let služil Goldman Sachsu v Londonu, Tokiu, New Yorku in Torontu. Leta 1998 je bil eden tistih Goldman Sachsovih ljudi, ki so v času ruske finančne krize svetovali Rusiji, medtem ko je banka hkrati stavila na to, da ta ne bo zmogla odplačati svojih dolgov. Carney je od lani predsednik Odbora za finančno stabilnost. To je tista mednarodna organizacija, ki nadzoruje globalni finančni sistem in daje priporočila. Ustanovljen je bil aprila 2009 na srečanju skupine dvajsetih najpomembnejših industrijskih držav G20 v Londonu kot naslednik Foruma za finančno stabilnost, njegovi člani so poleg ustanov iz omenjenih dvajsetih držav še Svetovna banka, Evropska centralna banka in evropska komisija.

Carney se je pred slabimi šestimi meseci udeležil letošnjega srečanja Bilderbergove skupine v Chantillyju v ameriški Virginiji. Ko se je konec maja v hotelu Marriot v mestecu s 23.000 prebivalci zbralo nekaj več kot sto najvplivnejših oseb na svetu, se je bržkone že zarisala njegova pot v London. Julija bo prevzel svoj položaj na čelu britanske ustanove. Takrat bodo tri najpomembnejše ustanove na svetu, ki vplivajo na finančne trge, vodili nekdanji Goldman Sachsovi ljudje.

Federal Reserve Bank of New York je ena najpomembnejših od dvanajstih ameriških regionalnih bank, ki tvorijo ameriški sistem zveznih rezerv (Federal Reserve System FED); njen predsednik je od leta 2009 William C. Dudley. V tej funkciji je tudi podpredsednik in stalni član Zveznega odbora za odprti trg (Federal Open Market Committee – FOMC), ki je ključno telo FED za sprejemanje odločitev o denarni politiki in nadzoruje najpomembnejše orodje ameriške denarne politike: določanje ciljne cene bančnih rezerv (Federal Funds Rate), ki je hkrati ključna obrestna mera.

Preden je Dudley nastopil svojo prvo funkcijo pri newyorški banki, je bil od leta 1986 eden vodilnih menedžerjev in kasneje tudi partner Goldman Sachsa, deset let celo glavni analitik za ameriško tržišče. Januarja letos so ga v Baslu guvernerji centralnih bank imenovali za predsednika Odbora za globalni finančni sistem pri Banki za mednarodne poravnave. To telo podpira centralne banke pri prepoznavanju nevarnosti za stabilnost finančnih trgov in svetovni finančni sistem, njihovi analizi ter izbiri ukrepov za zaščito stabilnosti finančnih trgov.

Draghi o grških poslih banke ni vedel nič ...

Član upravnega sveta Banke za mednarodne poravnave ali centralne banke centralnih bank je Mario Draghi, od 1. novembra lani tudi predsednik Evropske centralne banke (ECB). Hkrati je Draghi član skupine G30, lobistične organizacije finančnega gospodarstva, ki jo je leta 1987 ustanovil Rockefellerjev sklad, pred imenovanjem zgoraj omenjenega Carneyja pa je vodil tudi Odbor za finančno stabilnost. Konec letošnjega julija je bruseljska antilobistična skupina Corporate Europe Observatory proti Draghiju vložila pritožbo. Predsedniku Evropske centralne banke očita konflikt interesov, skupina G30 kaže vse značilnosti lobistične organizacije velikih bank, zato članstvo v tej organizaciji predsedniku Evropske centralne banke onemogoča neodvisnost, ki jo terja funkcija predsednika te ustanove. Ena od osnovnih nalog Evropske centralne banke ob uvedbi bančne unije bo nadzor nad 6000 največjimi evropskimi bankami.

Leta 2006 je 65-letni Rimljan in sin visokega uradnika italijanske centralne banke stopil v očetove stopinje in postal guverner te iste ustanove. Pred tem je prodal svoje deleže pri Goldman Sachs International, od leta 2002 in 2005 je bil namreč podpredsednik te ustanove v Londonu. Za medije je izjavil, da o tem, kako je Goldman Sachs pomagal Grkom skriti njihovo zadolženost pred prevzemom evra, ni vedel nič in da se je to zgodilo pred njegovim prihodom v to ustanovo.

Grčija je v območje evra vstopila januarja 2001. Evropski statistični urad Eurostat je leta 2004 objavil poročilo, v katerem navaja, da je Grčija posredovala napačne podatke za kar 11 postavk. New York Times je 13. februarja 2010 poročal, da sta investicijski banki Goldman Sachs in JP Morgan zadnjih deset let Grčiji pomagali, da je zakrila obseg svoje zadolženosti pred Brusljem. Kmalu po vstopu Grčije v območje evra je Goldman Sachs državi odobril kredit v višini več milijard, ga knjižil kot valutni terminski posel ter s tem skril obseg dolga pred očmi varuhov trdnosti evra, je sklicujoč se na zaupne vire navajal New York Times. Ob teh transakcijah, ki so jih bankirji poimenovali po bogovih iz grške mitologije, je omenjena ameriška banka zaslužila 220 milijonov evrov provizij.

Avgusta 2010 je medijska hiša Bloomberg od evropskega sodišča zahtevala dostop javnosti do pogodbe, ki je bila sklenjena med Grčijo in Goldman Sachsom. Pred dobrim tednom dni je sodišče v Luksemburgu sporočilo, da bi objava teh dokumentov »ogrozila zaščito javnega interesa«, saj zadevajo gospodarsko politiko Grčije in Evropske unije. Nekateri nemški mediji so zapisali, da je sodišče predvsem zaščitilo banko Goldman Sachs in predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija.

Leta 2001, ko je Goldman Sachs sklenil posel z Grčijo, je bil guverner grške centralne banke Lucas Papademos, kakšna je bila njegova vloga pri nečednih poslih ob uvedbi evra in zakrivanju resnične grške zadolženosti, še do danes ni pojasnjeno. Od leta 2002 do 2010 je bil nato podpredsednik Evropske centralne banke in lani novembra je do nastopa nove grške vlade po pomladnih volitvah prevzel tehnično vlado v Atenah. »Rešitelj« je v naslov njegovega portreta tedaj zapisal nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung in trdil, da je edini politik, ki mu mednarodni posojevalci denarja še zaupajo, da bo rešil Grčijo.

Monti je bil tisti, ki je odpiral vrata

Prav tako novembra lani je tudi Italija dobila svojo tehnično vlado z ministrskim predsednikom Mariom Montijem, ki ga je predsednik države Giorgio Napolitano imenoval po odstopu dotedanjega premierja Silvia Berlusconija. Mario Monti je leta 1995 postal evropski komisar za notranji trg, od leta 1999 do leta 2004 je bil komisar za konkurenco. Devetinšestdesetletni profesor in doktor ekonomije, ki je študiral tudi na ameriški univerzi Yale, je še vedno mednarodni svetovalec Goldman Sachsa in Coca-Cole, član predsedstva Bilderbergove konference, do nastopa položaja italijanskega premierja je bil tudi evropski predsednik Trilateralne komisije. To je zasebna organizacija, ustanovljena na Bilderbergovi konferenci julija 1973 na pobudo Davida Rockefellerja, ki jo sestavlja približno 300 do 350 zasebnikov iz Evrope, Azije in Oceanije ter Severne Amerike. Njen namen je podpreti medsebojno sodelovanje na področju politike in gospodarstva v smeri globalizacije. Njen član je bil tudi Lukas Papademos, ki je izstopil ob nastopu funkcije predsednika grške vlade.

Po navedbah banke Goldman Sachs je bil Mario Monti svetovalec za »evropske zadeve in za pomembna vprašanja globalne politike«. Bil je tisti, ki je odpiral vrata, trdi avtor dokumentarnega filma Marc Roche, njegova naloga je bila prodreti v srce evropske moči in tam braniti interese Goldman Sachsa.

Mednarodni svetovalec Goldman Sachsa je bil tudi nekdanji italijanski ministrski predsednik (1996–1998, 2006–2008) in predsednik evropske komisije (1999–2004) Romano Prodi, ki je banki svetoval že v letih 1990–1993. Obratno pot, iz evropske komisije h Goldmanu Sachsu, pa je ubral Peter Sutherland. Nekdanji irski državni tožilec je leta 1985, v času predsedovanja Jacquesa Delorsa, postal evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti, od leta 1985 do 1989 je bil tudi komisar za konkurenčnost. Zatem je bil zadnji generalni direktor Splošnega sporazuma o carinah in trgovanju (GATT) ter nato prvi generalni direktor Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki je nasledila GATT. Od tedaj je bil na različnih funkcijah v Organizaciji združenih narodov, je hkrati član Bilderbergove konference, častni predsednik Trilateralne komisije in nekdanji predsednik Evropske okrogle mize industrialcev (European Round Table). To je vplivna lobistična skupina, ki je prva predlagala notranji trg, enotno valuto, širitev EU in veliko drugih pomembnih korakov na poti do združitve evropskih držav. Od leta 2006 je Sutherland tudi svetovalec uprave vatikanskega premoženja (APSA).

Neizvršni direktor Goldman Sachs International je Sutherland že od leta 1995, do junija 2009 je bil neizvršni direktor energetskega koncerna BP (nekoč British Petroleum). Bil je tudi direktor Bank of Scotland, dokler je ni britanska vlada podržavila, jo s tem rešila pred bankrotom in Sutherlanda prosila, naj se umakne s položaja. Eden najbolj vplivnih britanskih katolikov, kot ga je poimenoval britanski katoliški tednik The Tablet, velja za tesnega svetovalca novega irskega premierja Ende Kennyja.

Svetovalci nemške kanclerke

Svetovalca iz logov Goldman Sachsa ima tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Alexander Dibelius je sicer svojo kariero začel kot zdravnik z željo postati srčni kirurg, a je razočaran nad rutino tega poklica in okostenelo hierarhijo prestopil v svetovalno hišo McKinsey. Triinpetdesetletni Bavarec je od decembra 2004 edini izvršni direktor Goldman Sachsa za Nemčijo, Avstrijo, Rusijo kot tudi ostale srednje- in vzhodnoevropske države. Pred kratkim je obiskal tudi Slovenijo. Z diskretno in odločno organizacijo nekaterih združitev in prevzemov si je nabral bogastvo in sloves najbolj rafiniranega bankirja v Nemčiji. Skupaj z nekaterimi drugimi Goldman Sachsovimi možmi in ameriškim veleposlanikom v Berlinu, Philipom D. Murphyjem, je član organizacije Atlantik-Brücke (Atlantski most).

Philip D. Murphy je 23 let delal za Goldman Sachs, v devetdesetih letih je vodil frankfurtsko pisarno in s tem posle banke v Nemčiji, Avstriji, Švici in takrat vzpenjajočih se gospodarstvih vzhodne Evrope. Konec devetdesetih let je bil direktor Goldman Sachsa v Aziji, od leta 2003 do 2006 je bil senior direktor banke, od leta 2009 je ameriški veleposlanik v Berlinu.

Atlantik-Brücke je zasebna nadstrankarska organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1952 s ciljem vzpostaviti gospodarsko, finančno, izobraževalno in vojaškopolitično sodelovanje med zmagovalko druge svetovne vojne ZDA in Zvezno republiko Nemčijo. Njeno članstvo sestavlja petsto vodilnih osebnosti iz bančnega in finančnega sveta, gospodarstva, politike, medijev in znanosti. V društvo se ni mogoče včlaniti, vanj si lahko le povabljen in zatem kot član imenovan. Junija 2010 je imelo društvo 497 članov, od tega 252 iz gospodarstva, 82 iz politike, 40 iz medijev, 27 iz znanosti, 14 iz društev, sindikatov in skladov ter 78 iz svobodnih poklicev. Članarina znaša 300 evrov na leto za poslance bundestaga in 1000 evrov za ostale člane.

Poleg nekdanjih predsednikov nemške države in nekdanjih kanclerjev so člani društva med drugimi tudi kanclerka Angela Merkel, zunanji minister Guido Westerwelle, eden od dveh predsednikov uprave največje nemške banke Deutsche Bank, Jürgen Fitschen, direktor medijskega koncerna Axel Springer Mathias Döpfner, državni sekretar Angele Merkel Eckart von Klaeden, njegov brat Dietrich von Klaeden kot vodja odnosov z vlado pri Axel Springerju, predsednik nemških socialdemokratov Sigmar Gabriel, direktor koncerna EADS (Airbus) Thomas Ender in predsednik uprave Volkswagna in Porscheja Martin Winterkorn. V vrstah društva sta tudi guverner nemške nacionalne banke (Deutsche Bundesbank) Jens Weidmann in predsednik nadzornega odbora te iste banke ter nekdanji Rothschildov bankir Andreas Raymond Dombret, ki skupaj sedita tudi v svetu direktorjev Banke za mednarodne poravnave v Baslu.

V krogu svetovalcev nemške kanclerke je tudi Otmar Issing. Oktobra 2008 je prevzel predsedovanje skupini strokovnjakov, ki je po nalogu nemške vlade pripravila predloge reforme mednarodnih finančnih trgov. Svoje šesto in zadnje poročilo je komisija, ki so jo poimenovali Neue Finanzmarktarchitektur (Nova arhitektura finančnih trgov), nemški vladi predala novembra lani pred vrhom G20 v Cannesu. Issing je bil konec devetdesetih let glavni analitik in do maja 2006 eden od direktorjev Evropske centralne banke, ki je bil v tej ustanovi zadolžen za raziskovanje in gospodarstvo. Prvega januarja 2007 je postal mednarodni svetovalec Goldman Sachsa.

Ko spletna enciklopedija Wikipedija navaja imena politikov in drugih mož, ki so kdajkoli služili Goldman Sachsu in pred tem ali zatem nosili pomembne funkcije v političnem ali svetu finančnih regulatorjev, našteje okoli 30 imen. Gre za veliko večjo prepletenost s centri moči, kot jo zmore katerakoli druga bančna ustanova na svetu. In to je, kot kaže, tudi spretna filozofija podjetja.

»Vaš odnos z Goldman Sachsom se začne veliko prej kot s prvim dnem v podjetju, in upamo, traja tudi veliko let zatem. Naši nekdanji sodelavci prispevajo k bogati zgodovini in tradiciji podjetja in ponosni smo, da jih toliko ostaja aktivno povezanih z nami. To ne le da pomaga uveljaviti našo kulturo, predstavlja tudi otipljivo vrednost, ki presega vsako posamično generacijo,« je zapisano na spletni strani Goldman Sachsa. In v tem primeru resnica bržkone prekaša vljudnost.