Dr. Franc Zagožen

Pobudnik in idejni oče Slovenske kmečke zveze in Zveze slovenske kmečke mladine dr. Franc Zagožen se je sicer že pred dvanajstimi leti umaknil iz aktivne politike, a očitno dogajanje v njej budno spremlja. Kot po tekočem traku navaja izjave različnih politikov, njemu tako nesprejemljiva razmišljanja mladoekonomistov, tehta ocene mnenjskih voditeljev. In je zaskrbljen. Država je pred razsulom, poudarja. Upanje polaga v civilno družbo, intelektualce, univerzo, ki bi morali politike prisiliti, da postavijo tehnično vlado. »Treba je najti strokovnjake, ki bi bili pripravljeni prevzeti premiersko mesto. Če tega ne bodo pripravljeni storiti, bodo odgovorni za stanje v državi,« pravi. Politične stranke po njegovem prepričanju potrebujejo odmor za očiščevanje in pomlajenje, volilci pa za premislek, kako se bodo naslednjič odločali na volitvah.

Seveda se mi zdi škoda.

Lahko bi bil tudi boljši. Bil pa je priljubljen predsednik stranke in je vsekakor hotel stranki, ljudem in državi dobro.

Gotovo je to zelo pomembno. Verjetno je imel res vsega dovolj. Je pa v politiki nemogoče pričakovati, da bodo vsi mislili enako kot ti. A dejstvo je, da seže v Sloveniji medstrankarski boj preko vseh meja in se politiki ne morejo prav o ničemer dogovoriti. Žerjav se tudi sprašuje, kaj imata od njegovega dela v politiki on in njegova družina. Toda v politiko ne greš zato, da bi imel kaj od tega.

Politika naj bi bila služenje. A ne denarja, temveč služenje ljudem. Pri nas pa je obratno. Koruptivnost se kot kuga širi med vse prebivalstvo. Veliko ljudi, bojim se, da celo že večina, kandidira za različne funkcije zato, da bi izboljšala svoj položaj, ne pa zato, da bi kaj naredila.

To je še ena slovenska posebnost. Tako je sedaj že mogoče slišati, kaj bo v prihodnje s stranko, ki se je nedavno preimenovala v SLS Radovana Žerjava.

Že pred lanskimi volitvami je imel Žerjav v javnosti visok rejting, SLS pa ne. Da bi si izboljšala rezultat, so mu predlagali, da bi k imenu stranke dodali še njegovo ime. Žerjav je pristal, da na volitvah nastopijo z združenim imenom.

SLS nenehno rušijo, za njen slab rezultat pa ste v veliki meri krivi tudi mediji. In to vsi po vrsti. Takoj, ko je bila slovenska država leta 1991 vzpostavljena in je kazalo, da ni več tako hudo ogrožena, je postal Demos odveč in ga je bilo treba razbiti. Deset dni po vojni je Janša predlagal rošado, po kateri bi Peterle prevzel vodenje parlamenta, Bučar bi postal predsednik ustavnega sodišča, Bavčar pa predsednik vlade. Kar je pomenilo, da se Demos ruši. Ko smo ga formalno razpustili, smo se v njegovem vrhu dogovorili, da bodo volitve marca 1992. Očitno pa nekateri niso mislili resno, saj so nekaj dni kasneje začeli govoriti, da zakona o volitvah ne bo mogoče sprejeti. Sledile so konstruktivne nezaupnice. V Demosu sta bili zlasti moteči SKD in SLS, še najbolj ljudska stranka. In to vsem stranem.

Tedaj so pač želeli prevzeti oblast ZSMS-jevci. Janša in Bavčar.

Ki so nato sklenili koalicijo z LDS, torej s preostankom ZSMS. ZSMS se je videla kot politična sila, ki bo po Zvezi komunistov prevzela oblast. In pri tem je bila ljudska stranka moteča. Še zlasti, ko je na volitvah leta 1996 postala celo druga najmočnejša stranka, takoj za LDS. Janša je tedaj pristal na tretjem mestu, kar je sodu izbilo dno. Bavčar, Janša in Golobič so proti ljudski stranki sistematično uporabljali vse medije. Da se bo to dogajalo, sem leta 1996 pričakoval, zato sem nasprotoval sodelovanju v koaliciji z liberalno demokracijo. Napovedal sem, da bo ljudska stranka po tem mandatu doživela katastrofo, kar se je res zgodilo.

On in večina vodstva. Marjan Podobnik je poudarjal nujnost vstopa v koalicijo, saj naj bi s tem liberalni demokraciji preprečili razprodajo in tajkunizacijo Slovenije. In res je Marjan Podobnik to preprečeval, zato je bil tako zelo moteč. Kaj drugega kot to, da ni dopustil razprodaje Slovenije, Marjanu Podobniku niso mogli očitati.

A je točno tako. To je bil njegov glavni greh, zaradi katerega je doživel »medijski umor«.

Ko ljudem nekaj toliko let nenehno dopoveduješ, takšno razumevanje ostane.

Na začetku se nismo kregali.

To je bila nesreča. Oman je bil prepričan, da se morata SKD in SLS združiti, a ljudje v ljudski stranki niso marali Peterleta. Ta pa se tudi kasneje ni hotel umakniti s čela stranke. Ko je leta 2000 prišlo do združevanja obeh strank, se je Marjan Podobnik umaknil, Peterle pa tega ni storil.

Janšev. V povezavi s cerkvenim vrhom.

Janša je hotel prevzeti obe stranki. Uveljaviti je hotel večinski volilni sistem, iz SKD, SLS in SDS pa bi nastala ena stranka, ki bi jo vodil on.

V bistvu so me k temu v SLS prisilili. Dejali so mi, da bo v primeru, če ne bom kandidiral, volitve dobil Peterle, na to pa naših devetnajst poslancev ne bo pristalo. Dva dni pred združitvenim kongresom so me obstopili in mi postavili ultimat: ali boš kandidiral ali pa boš kriv. In sem pristal. Vedel pa sem, da bo stranka na volitvah poražena. Po volitvah ste me kar naprej spraševali, zakaj ne odstopim, a sem obljubil, da bom stranko vodil do prvega rednega kongresa. Če bi po volitvah kar odstopil, bi jo namreč še prej sesuli.

Po združitvi SLS in SKD smo bili močna stranka, imeli smo 29 poslancev. Skoraj še enkrat toliko kot Janševi tedaj še socialdemokrati, ki so jih imeli 16. Vendar pa v Bajukovi vladi nismo imeli prav nobenega vpliva. Tedaj so zadeve peljali prav do ustavne krize: treba je bilo namreč razpisati volitve, vlada in Janša pa sta vpila, da volitev ne bosta priznala. Zato sem se ko so po odločitvi ustavnega sodišča, da je na referendumu zmagal večinski sistem, začeli pripravljati uzakonitev tega sistema odločil za spremembo ustave. Jasno mi je bilo, da obstajata dve možnosti: ali uzakonimo večinski volilni sistem, ki ga nismo podpirali, ali pa spremenimo ustavo. Mimogrede: ideja o spremembi ustave je bila moja in ne Potrčeva, kot se pogosto navaja. Potrč pa je vložil predlog za to spremembo.

Liberalna demokracija bi na volitvah leta 2000 po mojih izračunih dobila okoli 75 mandatov, Koalicija Slovenija pa ne več kot osem. Janša je s takim rezultatom morda celo računal, a ga ni motilo, saj bi se, če bi tekmovali zgolj še dve stranki, lahko stvari na naslednjih volitvah obrnile. Njegovo geslo je bilo: vseeno, koliko nas je, samo da me ubogate.

Ja. O tem, da bodo stranko, če je ne bo vodil Lojze Peterle, prej ali slej razbili, so bili dogovorjeni že pred kongresom.

Ja.

Njegov vpliv je prisoten in bojim se, da se lahko na kongresu stranke na predsedniško mesto povzpne Janšev kandidat. Ali Vriskov. Ali obeh skupaj.

Ker lahko marsikoga kupi. In ljudje so za to očitno dojemljivi. Posledice so katastrofalne. Že peti mandat je na čelu zadružne zveze, že tretji mandat ima odločilno besedo v kmetijsko-gozdarski zbornici, ponovno je bil izvoljen v državni svet, je glavni nadzornik zadružne Deželne banke. Izvoljen je seveda na »demokratičnih« volitvah z večino glasov. Medtem zadružni sistem životari od razprodaje premoženja in razpada. Naj naštejem samo tri stvari: Tovarno sladkorja so kupili nizozemski zadružniki, jo zaprli in nam prodajajo sladkor. Klavna industrija Primorka in MIP sta šli po zlu. Prodane bodo Ljubljanske mlekarne, druge, razbite in nepovezane, bodo kot kolateralna škoda žrtve te prodaje. Če razpada zadružni sistem, enako razpada kmetijstvo. Tudi kmetijski minister je nemočen, pa naj je bil to Židan ali zdaj Bogovič.

Nekoč pa je Janez Evangelist Krek z zadružništvom socialno in ekonomsko reševal in osamosvajal slovenske dežele. Številne kreditne zadruge, zadružne hranilnice in posojilnice so postale močnejše od tujih bank. Rešil nas je Avstro-Ogrske in germanizacije. Zgodba je predolga, da bi jo podrobno razlagal. Dejstvo pa je, da ima Vrisk še vedno svoje ljudi v SLS in jo lahko uniči, če tisti, ki lahko to preprečijo, tega ne bodo uvideli.

Žerjava smo vendarle prepričali, da smo ga izključili. Ko je bil predsednik Janez Podobnik, sva mu z Marjanom Podobnikom govorila, kaj vse dela Vrisk, a nama ni verjel. Verjel je Vrisku. Tako uspeva Vrisk in tako uspeva tudi Janša. Tudi ta ima v ljudski stranki svoje ljudi. Eden, ki je po vsej verjetnosti njegov kader, že lobira za vodenje stranke.

Podpredsednik SLS Janez Tomšič. Drugi Janšev kandidat bi lahko bil Uroš Rožič.

Je. A če bo Žerjava nasledil Janšev človek, potem je s SLS konec. Jaz pa kar naprej dopovedujem, da Slovenija potrebuje Slovensko ljudsko stranko. Takšno, ki bo vredna naslednica Krekovega izročila.

Seveda. Če bosta Žerjav in Bogovič odgovorno ravnala, se morata tako odločiti. Če hočeta, da se stranka obdrži.

Še nikoli ni bil tako izpostavljen kot Žerjav. Je pa zanimivo, da je Bogovič na županskih volitvah dobil 70 odstotkov glasov, na državnozborskih pa le 17 odstotkov. Čeprav je šlo za isti okraj in istega kandidata.

Ne, ni. Saj tudi za Janeza Podobnika ni mogoče reči, da je bil Janšev človek, čeprav je rekel, da je Janša najboljši predsednik vlade.

Katastrofa Slovenije je, da dajo volilci na volitvah skoraj po eno tretjino glasov dvema človekoma, ki sta oba v kazenskih postopkih.

Se je pa že govorilo o njegovih poslih. Janša in Janković sta dva glavna problema in ne rešitvi. Ob volitvah pred štirimi leti so se ljudje spraševali, ali naj podprejo Golobiča, ki je prav tako iz vrst ZSMS kot Bavčar in Janša, ali Pahorja. Čeprav bi raje podprli Golobiča, so se zavedali, da nima možnosti za zmago, zato so podprli Pahorja. Prav Golobič je tudi rušil Pahorjevo vlado. Na srečo je Pahor sedaj dobil predsedniške volitve, kar je zame dober znak.

Upam, da ne. Pahor je po mojem mnenju dobil volitve, ker so ljudje volili tistega, ki mu verjamejo. Za katerega menijo, da res želi služiti ljudem.

Ni mogel, ker so bili vsi proti njemu.

Govorim o tem, da so se ljudje s podporo Pahorju prvič odločili drugače, kot jim je bilo sugerirano. Na zadnjih parlamentarnih volitvah so dejali: »Kaj pa naj naredimo, če obstajata samo dve možnosti: Janša ali Janković.«

Seveda jih je bilo. Voliti je treba predvsem poštene ljudi.

Seveda je slaba. Težko tudi prenašam, da je SLS sprejela neoliberalno paradigmo, ki jo forsira ta vlada. Na ta neoliberalizem sem opozarjal v državnem zboru od leta 1992 dalje. Za majhen narod je katastrofa, da gre v razprodajo premoženja. Na televiziji sem gledal omizje, na katerem je nastopil sociolog dr. Urban Vehovar z Univerze na Primorskem. Rekel je, da je srce zveri v NLB, s čimer se je mogoče strinjati. Prav tako se je mogoče strinjati z njegovo naslednjo ugotovitvijo, da ima tisti, ki obvladuje NLB in NKBM, Slovenijo v dlaneh in da z njo lahko dela, kar hoče. Iz tega pa je izpeljal nesprejemljiv zaključek, da je treba obe banki prodati tujcem, kar torej pomeni, da je treba Slovenijo prodati tujcem. Ne vem, ali se dobro zaveda, kaj nam sporoča. Pravi, da smo Slovenci slabi gospodarji, da smo hlapci in za hlapce rojeni, zato potrebujemo tujčevo peto. Zakaj smo se potem osamosvojili?

Vem, da potrebujemo tudi tuje investicije, ne smemo pa razprodati Slovenije. Finančnega ministra Šušteršiča so novinarji vprašali, kako si bo država povrnila 4 ali 5 milijard evrov, ki naj bi jih vložila v slabo banko. Pa je dejal, da bomo razprodali premoženje slabe banke, nato pa še državne banke. Potem pa prodajmo vse. Slabe banke po mojem prepričanju sploh ni dobro ustanavljati. Kot glavni argument za njeno ustanovitev navajajo, da bodo na ta način razčistili, kdo je kriv za dosedanje dogajanje v bankah. Če hočejo to ugotoviti, naj pošljejo vanje kriminaliste, tako kot je to storila avstrijska vlada v Hypo banki.

Sem tudi proti državnemu holdingu. Glede nacionalnega interesa naj poudarim: zločin je zloraba nacionalnega interesa, zločin je tudi norčevanje iz nacionalnega interesa in zločin je izdaja nacionalnega interesa. Če ni nacionalnega interesa, ni nacije.

Seveda. In postaviti tehnično vlado. Po volitvah pred letom dni sem govoril, da je za nami nekaj desetletij permanentne revolucije, pred nami pa še nekaj desetletij permanentne vojne med dvema klanoma. Med rdečimi in belimi oziroma, če se tako predstavljajo, med partizani in belogardisti. Ko predsedniku Türku ni uspelo z Jankovićevo kandidaturo za predsednika vlade, bi moral sprevideti, da je čas za tehničnega mandatarja.

Prišel je s kandidatom, ki je že pred dvajsetimi leti razklal državni zbor in ni dobil večine. Kot da bi pomahal z rdečo cunjo.

Kar tako ne bo padel z neba. Morali bi ga iskati med strokovnjaki.

Vlado se zamenja s konstruktivno nezaupnico. Treba je najti strokovnjake, ki bi bili pripravljeni prevzeti premiersko mesto. Če tega ne bodo pripravljeni storiti, bodo odgovorni za stanje v državi. V Sloveniji je gotovo trideset, štirideset uglednih ekonomistov in pravnikov; lahko jih iščete na fakultetah ali inštitutih, seveda pa ne med neoliberalnimi ekonomisti. Gotovo lahko najdete tudi vsaj deset direktorjev podjetij, ki uživajo javno zaupanje. Gre za odgovornost univerze, inštitucij, da predlagajo rešitve. Univerza naj se ne samo prepira z ministrom. Pridejo naj z manifestom, naj prepričajo medije in javnost. Znanje zavezuje za družbeno odgovornost.

Če bi javnost to terjala, bi jo. Sam sem že pred enim letom moledoval za tehnično vlado, pa ni tega hotel nihče slišati, sedaj jo zahtevajo tudi ljudje na demonstracijah. Mislite, da bi, če bi deset poslancev v parlamentu predlagalo konstruktivno nezaupnico sedanji vladi, Pozitivna Slovenija glasovala za zaupnico Janši?

Ali ne vidite, da je ta država pred razsulom?

Mediji ste v veliki meri odgovorni za sedanje stanje v državi. Poslanci bi morali biti postavljeni pred dejstvo: ali so odgovorni za to, da bo ta država končala v požaru, ali pa bodo podprli ustreznega tehničnega mandatarja. Italija se rešuje na ta način.

V tem primeru bi imeli manjšinsko vlado, SLS pa bi bila črna ovca, ki ruši sistem. Priti mora do predloga za konstruktivno nezaupnico. S kandidatom in ekipo, ki bi bila prepričljiva.

Pravi, da je le ena alternativa – 46 glasov poslancev. Torej vendarle priznava, da alternativa obstaja. Noče pa predčasnih volitev. Tudi jaz ne, ker se s tem situacija ne bo spremenila. Spet bodo ljudje tekmovali, ali naj zmaga Janša ali Janković. Oba problema bi torej ostala. Zato politična kriza in nove volitve niso rešitev. Ljudje morajo politiki jasno pokazati, da hočejo tehnično vlado. Janša pa na sedanje demonstracije odgovarja tako, da ponuja spremembo političnega sistema. Drugo republiko po njegovi meri.

Seveda. V nedeljo se je razburjal, češ da poslancev ni mogoče menjati, sodnikov ni mogoče menjati, vlado pa je mogoče menjati. Kaj pa bi rad? Dosmrtni mandat? Večinski volilni sistem, da bi bila samo ena alternativa?

Mislim, da lahko. Toda na miren način in ne z razbijanjem.

Ne, izvrševati bo moral tretjo politiko. Morda nisem bil dovolj jasen. Pahor je zmagal, ker je ljudi prepričal, da jim hoče dobro. Zmagal je pravzaprav z Obamovim geslom: »Pogum za upanje, mi zmoremo.« Seveda nima niti takih sposobnosti niti pristojnosti. On ni izvršna oblast, kot je Obama. On ne postavlja administracije. Zato potrebujemo tehnično vlado, vrhunsko, moralno in strokovno. Tu lahko pomagata predsednik in civilna družba. Politične stranke potrebujejo odmor za očiščevanje in pomlajenje, volilci pa za premislek, kako se bodo naslednjič odločali na volitvah. Upam, da bodo začeli izbirati med konkretnimi kandidati in ne bodo nekoga obkrožili zgolj zato, ker sodi k Janševi ali Jankovićevi ali neki novi »politični zvezdi«.

Za volitve v družbenopolitični zbor smo imeli leta 1990 odličen volilni sistem. Šlo je za proporcionalni volilni sistem, volilci so imeli možnost obkrožiti eno listo in znotraj volilne enote dati preferenčni glas kandidatu na tej listi, lahko pa so obkrožili celo kandidata na konkurenčni listi. Leta 1992 ta volilni sistem naenkrat ni bil več dober. Vnel se je boj za volilni sistem. Polovica je hotela večinski volilni sistem. Druga polovica, ki jo je tedaj vodil Janša, pa je zahtevala čisti, izraelski proporcionalni sistem.

To je zanimivo. Izraelski proporcionalni volilni sistem pomeni, da je cela država ena volilna enota. Janša je večinski sistem zahteval pred volitvami leta 1996, ker je imel načrt voditi eno od dveh strank, ki bi ostali. Nesrečni Jože Pučnik pa mu je nasedel.

Nizka volilna udeležba je odraz nezadovoljstva ljudi. Je pa to napačna reakcija. Nedvomno se v nizki udeležbi odraža tudi to, da nenehno poslušamo, da so v politiki vsi enaki. Zato ljudje protestirajo, na volitve pa ne gredo. A politiki vendarle niso vsi enaki. Kakšno mnenje vse so imeli ljudje doslej o ljudski stranki, pa vam lahko zagotovim, da v času, ko sem bil aktiven v politiki, ni bilo ljudi, ki bi v SLS delali koruptivno. Tudi sedaj mislim, da poslanci in ministri naše stranke niso skorumpirani, pri članih pa je tega precej. Vedno več je ljudi, ki so se pripravljeni prodati. To postaja že model obnašanja v družbi. Vse stranke so potrebne temeljitega očiščenja. Dokler se to ne bo zgodilo in kandidatov ljudje na volitvah ne bodo ocenjevali po poštenju, pa nam mora vladati tehnična vlada. Ljudem je res treba vrniti upanje. Realno upanje, brez blefiranja. Na cesto sta jih pognala tesnoba in strah. Brez novega upanja bo narod umiral. To bodo desetletja agonije naših vnukov in pravnukov, če ne bodo stvari pospešile podnebne in civilizacijske katastrofe. Ampak upanje vendar umira zadnje.

Dr. Evgen Bavčar je v nedavnem intervjuju spomnil na Cankarjevo črtico o jokajočem Slovencu. Kristus zagleda človeka, ki neutolažljivo joka. Vpraša ga, zakaj joka, ta pa mu odgovori: »Slovenec sem.« Takrat se je tudi Kristus razjokal. In dr. Bavčar je dodal, da ne vidi nikogar, ki bi lahko potolažil Kristusa, ko joka nad Slovencem.