Preskok v polje nevarnosti

Združila sta se pianist in bobnar in krenila na nova glasbena raziskovanja. Proizvod iskanja oddaljenosti in bližine njunega medsebojnega glasbenega stika sta letos izdana plošča (pri založbi Muskafiber) ter jutrišnji nastop v CUK Kino Šiška v Ljubljani. To sta Drago Ivanuša na klavirju in Enos Kugler za bobni v seriji ConFine Aperto Zavoda Sploh. Ivanušo poznamo tudi kot skladatelja filmske in gledališke glasbe; igral je v zasedbah Muskafiber, Bast, Štefbet Rifi, Bossa de novo, še vedno sodeluje z Brino, medtem ko se Enos Kugler giblje v jazzovskih vodah ter igra v zasedbah Fake Orchestra, Sekou Kouyate Experience in drugih.

Vsak ustvarjalec doživlja določene faze, spremembe, različna obdobja. Mislim, da je bila ta predvidljivost nekoč tudi nepredvidljivost, zdaj pa sem začutil, da je čas za korak drugam. Za ustvarjalce je dobro, da si postavljamo nove izzive in se razvijamo, ko že mislimo, da smo zreli. S tem vzgibom je nastal najin duo: z Enosom sva se na neki točki preprosto srečala. Tudi on igra v »predvidljivih« bendih in za oba je skupno sodelovanje nekakšen izstop, sprememba okvirov, v katerih sva delala doslej. Spremembe, ki jih ljudje doživljamo zasebno, doživljamo tudi kot umetniki. Iščeva in uresničujeva nekaj, o čemer sva že prej razmišljala in se samospraševala; ko se ljudje najdemo, začnejo take ideje dobivati bolj trdno obliko. Ne gre torej za eksperiment v pravem pomenu besede, temveč bolj za poskus nečesa drugačnega, za preskok nekih samoomejitev, za spraševanja o temeljnih stvareh.

K snemanju glasbe za album sva pristopila resno, čeprav je izdelek precej improviziran. Zadala sva si določene omejitve, kot je denimo čas; ploščo sva posnela s pomočjo peščene ure, to pa pomeni, da so vsi komadi dolgi tri minute. Če imaš neomejeno svobodo, postanejo misli razpršene. Zato potrebuješ omejitve – ker uokvirjajo tvojo ustvarjalnost, jo fokusirajo, poglabljajo ideje. Vsak pri sebi sva si tudi zadala, da se bova poskusila izražati na način, kot se sicer ne. Postavila sva si izziv, da vse izkušnje, triki in obrtne spretnosti odpadejo, iskala sva neko ultimativno iskrenost. To je težko, kajti z leti se zatekamo k samoumevnostim, ob katerih se počutimo varne. Najlažje se je, tudi v umetnosti, dati v neki predal, ljudje te poznajo, imaš etiketo in se kot tak prodajaš. V tem projektu pa sva se odločila za preskok v polje ne-varnosti. Ni pomemben rezultat, ampak motiv.

Jutrišnji koncert se bo zgodil na povabilo Tomaža Groma, ki je v najini glasbi prepoznal ta preskok. In v tem smislu najin projekt sodi v ta krog. Rezultat ni toliko pomemben. Gre za dolgotrajen proces, modus vivendi, ki povezuje krog kreativnih ljudi, ki bodo najbrž vsak po svoje in šele v nekem daljšem obdobju ustvarili pomembne stvari. To je pogumno početje, kajti živimo v svetu, kjer so pomembni izdelki, presežna vrednost, takojšnji učinek.

Pri Zavodu Sploh gre za kombinacijo estetskih in drugih momentov, medtem ko je Aldo Ivančič snoval Bast kot nadaljevanje Borghesie, kjer je absolutno bolj poudarjen politični odnos do umetnosti. Sam sem bil zraven, ko je bil Bast v polni pari, to je bila izjemno dobra stvar, ki pa ni bila dovolj prepoznana. Močni ustvarjalci, četudi nekomercialno naravnani, morajo delovati v naklonjenem okolju in morajo imeti določen vpliv. To je seveda vprašanje kulturne politike in njenih prioritet. Vsak ustvarjalec, tudi če dela v garaži, soustvarja družbeno klimo.

Slišati je vedno sposobnost nekoga, ki na neki točki potrebuje glas. Ptice vedno pojejo, ampak slišimo jih samo takrat, ko odpremo ušesa. Umetniki niso krizni menedžerji, ki naj reagirajo v socialni stiski. Naboj umetnosti je v tem, da lahko spreminja svet. Revolucija, družbene spremembe ali navaden tok zgodovine so vedno pod vplivom umetnosti, kreativnih ljudi, ki imajo odprt duh, so svobodni, so gonilo in delujejo povezovalno. Po teoriji ima pesem svojo moč, moč motivacije, z besedilom je emotivno eksplozivna. S pesmijo na ustih so ljudje umirali za domovino, za kralja, za kar koli že, s pesmijo so si tešili svojo domotožje, ko so ždeli v jarkih ali živeli daleč od doma. Pesem je emocionalna kapsula, v kateri ljudje nosijo ekstrakt svoje domovine.

Poslušam žalostne zgodbe umetnikov na svobodi, zdi se mi, da hoče država kulturo sčasoma kar ukiniti. Na koncu se kultura ne bo več izplačala. Toda ne morem se strinjati z neoliberalističnim pogledom, naj bomo vsi na trgu. Država mora imeti vzvode, ki jamči določenim preživetje, ker so pomembni za družbo. Poznam razmere v drugih državah: v Franciji ali Nemčiji samostojni umetniki prejemajo subvencije, imajo podporo in status. Če bi v Franciji ukinjali ministrstvo za kulturo, ne bi šli na ulice le kulturniki, ampak bi šli vsi. Pri nas pa je javnost reagirala v smislu, no, končno bodo tudi oni šli delat. To globalno nerazumevanje kulture je posledica odnosa politike do kulture in ne neke pokvarjenosti ljudi. Dokler bo tako, bo kriza na vseh področjih.

To je improviziran projekt, oba s Kuglerjem sva avtorja v tistem trenutku, ko začneva igrati. Del najinega eksperimenta je tudi komunikacija. V glasbi je seveda pomembna, je pa tudi prostor za raziskovanje; je komunikacija samo to, da se dva poslušata, dopolnjujeta in sta prijazna eden z drugim, ali je komunikacija tudi to, da se ne poslušata oziroma se poslušata na določen način? Tudi to je del nekega preskoka: kako z nekom igrati, kako ga videti, slišati; ali komunicirati predvidljivo, ali pa vse obrniti v nasprotje, kar je še vedno komunikacija? Enosovi bobni so tako rudimentarni, prvinski, da se včasih zalotim, da neham igrati in samo poslušam. Tudi to je na neki način plod sprememb – da kot glasbenik boljše slišiš, ne samo drugače igraš.

V tem trenutku se že pripravljava na januarski koncert v Cankarjevem domu, kjer bo tretji »igralec« poezija Walta Whitmana, ki jo bom prek vnaprej pripravljenega zvoka produciral skozi elektronsko harmoniko. Se pravi, na odru bodo računalnik, harmonika in bobni. Poezija Walta Whitmana je geneza moderne poezije, po drugi strani pa primer neizmernega vitalizma, ki je v tem času še kako pomemben. To ni le nekakšen eskapizem v lepo in dekorativno, ampak iskrena, resnična, dobra energija.