Za Evropo je bil seveda najbolj zanimiv monterey druge generacije, saj so ga prodajali kot opla (v Veliki Britaniji kot vauxhalla), prodaja je stekla leta 1994, trajala pa je vse do leta 2002. Avtomobil pa seveda ni bil deležen posebne pozornosti, saj je bil takrat na trgu tudi drugi Oplov terenec frontera, ki je rezultat podobne zgodbe, a je bolje »sedel« v oči evropskih kupcev. Na voljo je bil s tremi in petimi vrati ter dolžine 4,2 in 4,6 metra. Zajetni terenec, ki je po obliki seveda več kot jasno kazal svoj izvor, je bil na voljo z bencinskim 3,2-litrskim motorjem V6 ali 3,1-litrskim turbodizelskim vrstnim agregatom. Priklopljivi štirikolesni pogon je bil sorazmerno enostaven, bil je na voljo tudi z le dvokolesnim pogonom, terenec pa je zmogel vseeno kar veliko glede na svojo zasnovo podvozja. Bil je seveda udoben, a tudi precej drag, zato na naših cestah ni bilo prav veliko primerkov. Menjalnik je bil ročni 5-stopenjski, kot je bil običaj v tistih časih, imel pa je že nekaj dodatkov, ki so takrat sodili v avtomobil njegovega razreda, med drugim na primer električno gnane stranske šipe.

Z imenom monterey je bil na voljo tudi v Avstraliji, avtomobil druge generacije pa so sicer izdelovali na Japonskem, Filipinih in v Maleziji. Ko so ga v Evropi prenehali prodajati, je sicer že pred tem »težo« trga prevzela nase frontera. az