Za otroka je tudi en meter dovolj dober

Otroci brez pravic

Ministrstvo namreč predlaga, da bi se v oddelkih dojenčkov in malčkov število otrok povečalo kar na 17 (s sedanjih 14 otrok oziroma 12 otrok po zakonu iz leta 1995); podobno naj bi se v oddelkih od tretjega leta do vstopa v šolo skupine povečale na 27 otrok (namesto sedanjih 24 otrok oziroma 22 otrok po istem zakonu). V svojih argumentacijah ministrstvo manipulira s podatki mednarodnih primerjav; sklicuje se na primer na italijanske vrtce, v katerih je 26 otrok na oddelek, ne razkrije pa podatka, da sta v skupini zaposleni dve ali več vzgojiteljic. Že sedaj so igralnice slovenskih vrtcev majhne (povprečno 42 m

2

2

2

Ministrstvo tudi ne skriva, da želi s predlogom privarčevati. Isto ministrstvo je v prejšnjem mandatu »vrglo stran« na kupe davkoplačevalskega denarja, ko je brez vsake resne analize ali posvetovanja s stroko uvedlo volilcem všečno rešitev brezplačnega vrtca za drugega otroka. Na prvi pogled lepa gesta, a prav nič povezana s socialno pravičnostjo. Povzročila je namreč stisko mnogih družin, ki v prenapolnjenih vrtcih niso več dobile prostega mesta za svojega otroka. Po tem nesorazmernem zapravljanju se je ista ministrska ekipa odločila, da je treba kaznovati vrtce z drastičnimi ukrepi, ki bodo prizadeli otroke in starše.

Razvrednotenje vzgojiteljskega poklica

Eden od predlogov ministrstva je, da bi v enem oddelku dojenčkov in malčkov vzgojiteljica delala le tri ure, preostale tri pa v drugem oddelku, kar pomeni, da bi bila dnevno v stiku s 34 otroki. Ukrep izhaja iz strokovno neutemeljenega in že davno preseženega ločevanja na varstvo in nego ter izobraževanje. Je v popolnem nesoglasju s ključnim konceptom celovitosti in nerazdružljivosti posameznih ravni vzgoje/izobraževanja/učenja (angl.educare), ki ima osrednje mesto v izobraževanju vzgojiteljic oziroma vzgojiteljev na oddelku za predšolsko vzgojo. Rezultati raziskav opozarjajo, kako pomembna je stalnost osebja, zlasti v oddelkih najmlajših. Učenja/izobraževanja otrok namreč ni mogoče organizirati tako, da se vzgojiteljica v skupini pojavi za kratek čas s pripravljenimi vzgojnimi dejavnostmi; otrokova zmožnost in pripravljenost za učenje se namreč vzpostavi le, če (ko) so zadovoljene njegove/njene temeljne potrebe po pripadnosti in navezanosti na pomembne osebe. »Alternativni« predlog ministrstva je, da bi diplomirana vzgojiteljica z visoko izobrazbo polovico časa delala na delovnem mestu vzgojiteljice, na katerem se je v vrtcu zaposlila, drugo polovico pa kot srednješolsko izobražena pomočnica vzgojiteljice. Ministrstvo si je torej vzelo pravico razvrednotiti poklic vzgojiteljic in jih bistveno oškodovati za plačilo, ki jim pripada. To je približno tako, kot če bi državni sekretar prejemal pol plače kot strokovnjak (za miselno pripravo besedila), drugo polovico pa bi bil plačan kot tajnik (za tipkanje).

Z ukrepom podaljševanja delovnega časa vzgojiteljic v oddelku ministrstvo uničuje tudi temelje profesionalnosti pedagoškega poklica, zajete v izobraževanje vzgojiteljev na dodiplomski in podiplomski ravni. Vzgojiteljice bodo imele tako manj časa za pripravo na reflektirano vzgojno delo, ki po kurikulumu za vrtce vključuje evalvacijo, opazovanje in dokumentiranje otrokovega razvoja, individualno, timsko načrtovanje in načrtovanje na ravni vrtca. Bolonjska prenova študija je torej brezpredmetna, visoka strokovna usposobljenost vzgojiteljic pa povsem razvrednotena.

Ministrstvo je očitno bolj pripravljeno slediti laičnim predstavam o vzgoji otrok in pritiskom po razbremenitvi občinskih stroškov kot pa se posvetovati s strokovnjaki, vodilnimi delavci vrtcev, predstavniki občin o tem, kako narediti pametno strategijo razvoja in ohranitve kakovostnega sistema javne predšolske vzgoje. Zato nihče več ne verjame, da je predlog zakona res namenjen varčevanju. Vse kaže, da ukrepi na dolgi rok vodijo v razgradnjo sistema javnih vrtcev z namenom podpiranja zasebnih profitnih programov. Starši bodo namreč kmalu spoznali pogubne posledice sprememb. In znašli se bodo pred odločitvijo: ali pristajati na vedno slabše stanje javnih vrtcev ali pa poiskati in dodatno plačati kakovostnejše programe (z več osebja, manj otroki…). Po najbolj črnem scenariju bodo uspešne in podjetne vzgojiteljice ustanavljale zasebne vrtce, kjer bodo ob znatno višjem plačilu in posledično boljših pogojih za vzgojno delo lahko še naprej kakovostno delale. Revnejši del prebivalstva, ki že sedaj komaj zmore plačilo za vrtec, pa bo svoje otroke obdržal doma ali zanje našel najcenejše možno varstvo. Dostopnost do kvalitetne institucionalne vzgoje predšolskih otrok bo vse bolj rezultat socialne razslojenosti, kar je v nasprotju z vsemi strateškimi cilji evropskih dokumentov.