Občutek imam, da je imel veleposlanik gospod Joseph A. Mussomeli v mislih čisto določeno spravo, o kateri je veliko napisala Spomenka Hribar, ne da bi dosegla kakšen premik v glavah, srcih in spokoj na slovenski duši. Občutek imam, da ni imel namena državljanom Slovenije (ne samo Slovencem) ponujati sprave, ki bi že preventivno z vsesplošnim objemanjem nasprotnikov preprečevala zdravo konkurenco idej, normalno parlamentarno demokracijo in svobodne ter neodvisne volitve. Gospodu Goranu Vojnoviću bi morda zmanjkalo snovi za besedilo, če ne bi namena sprave nategnil na kalup cenenega norčevanja.
Človekove pravice so univerzalne in univerzalna je tudi pravica do sodbe, obrambe, primerne in pravične kazni ter humanega izvrševanja kazni. Gospod Goran Vojnović morda ni bil dovolj pozoren pri pouku zgodovine ali pa so bili njegovi učitelji in profesorji enostransko usmerjeni: Slovenci smo bili v 20. stoletju žrtve treh totalitarizmov: italijanskega fašizma, nemškega nacionalnega socializma in jugoslovanskega komunizma. Tu je treba pritrditi dr. Šturmu, ki poskuša Sloveniji in Evropski uniji razložiti, v čem je posebnost Slovenije: nobena druga članica EU nima tako žalostnih izkušenj v komaj enem samem stoletju. Zavest o tem bi nas morala spodbujati, da bi drugače gledali na svojo prvo samostojno državo, ki pa je mnogi iz nacionalnih, kulturnih in ideoloških razlogov ne morejo vzeti za svojo, zato storijo, karkoli jim pride prav, da letajo po trgih oviti v zastavo umrle države, in ne razumejo pomena sprave, kakor jo je razumel in utemeljil Sofokles v Antigoni in je zagotovo še predmet preučevanja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Morda so Republiko Slovenijo iz podobnih nedomoljubnih razlogov tudi izropali – legalno in ilegalno – vsi tisti, ki so z večino sprejemali in s strokovnostjo izvajali zakone, pri čemer Republike Slovenije nezavedno ali zavestno niso sprejemali ne za svojo domovino in še manj za svojo državo.
Travmatizirajočo spravo je možno odpraviti samo tako, da se soočimo s problemom, imenujemo vzroke in storilce s pravim imenom oziroma imeni in poskušamo uvajati v naše življenje drugačne norme varovanja temeljnih človekovih pravic, ki so kategorija nad ustavo. Nobena ustava ne more zagotavljati manj, kot zahteva Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki je tudi temeljna zaveza naše skupne Evropske unije. Vsi usmrčeni morajo dobiti ime ali vsaj spoštljivo poimenovanje, tudi če storilci ne bodo nikoli ne imenovani podvrženi sojenju, kar bi v imenu človečnosti morali biti, tako kot kdorkoli drug na katerikoli strani, pa čeprav so po njihovem samo branili domovino in izpolnjevali dolžnost. Izjema je le vojak, ki v boju ubije vojaka – vse drugo so zločini, pa naj bo to izdaja ali maščevanje. Prepoznati in poimenovati je treba tako žrtve kot izvrševalce ter izreči obžalovanje za slepoto, ki je navdihovala izdajalsko misel in vodila morilsko roko, da bi tako družbeno normo spoštovanja človekovega življenja postavili na raven, kot je zapisana v ustavi.
Norčevanje iz pobude za spravo v Sloveniji 2012 pomeni le nepoznavanje in nerazumevanje zgodovine Slovencev ter norčevanje iz temeljne civilizacijske norme, ki zahteva popolno, brez ostanka, spoštovanje življenja in dostojanstva drugega. To je ena izmed redkih tem, ki je noben dovtip ne more uporabiti in zlorabiti. Ob takšnih temah se pokaže globina, civiliziranost in trajnost avtorja ter njegovih misli.
Srečko Zajc, Ljubljana