Marsikoga med ogorčenimi pekli ne le vse težje prebijanje iz meseca v mesec, pač pa res zoprn občutek, da nekateri ključni sistemi demokratične države v Sloveniji ne delujejo.
Tu imamo izrazit problem, iz lastne izkušnje lahko povem, z (ne)delovanjem sistema odkrivanja (policije) in pregona (tožilstva) in nato tudi sojenja v razumnem roku.
V državi, kjer (še) ni kulture častnega odstopanja iz javnega življenja ob sumih ali obtožbah kaznivih dejanj, postaja to usodno in eden ključnih razlogov za revolucijo.
Naj ne bo nobenega dvoma: tukaj ne razpravljam o tem, ali sem sam nedolžen ali kriv. Sam zase to dobro vem, odločilo pa bo sodišče.
Ključno vprašanje je, kdaj bo sploh imelo možnost presoditi! V mojem primeru smo namreč formalno še vedno v t.i. predkazenskem postopku in pred odločitvijo, ali naj se uvede t.i. preiskava (sic!).
Halo! Kako je to mogoče?! In to po več kot dvajsetih mesecih, kar je skoraj dve leti, približno 440 delovnih dni oziroma več kot 3500 delovnih ur.
Trdim, da bi bilo o tako preprostem primeru, kot je bil moj, v normalno delujočem sistemu možno in nujno priti do končne odločitve pristojnih organov v treh do šestih mesecih. To bi bil razumen rok.
In v primerih drugih javnih osebnosti, ki se znajdejo v primežu ovadb in obtožb, pa v velikanski večini ne odstopijo, tudi.
Zato menim, da je, ne glede na rezultat sedanje revolucije, treba doseči, da bodo zadeve, ki so vzbudile veliko zanimanje in ogorčenje javnosti, obravnavane prioritetno. To pomeni, da so ovadene ali obdolžene javne osebnosti spoznane za nedolžne ali krive v razumnem roku. Na potezi so organi pregona in sodstva sami oziroma parlament, ki jim to lahko zakonodajno predpiše.
S tem bi nam bila verjetno prihranjena še kakšna revolucija.
Zoran Thaler, Ljubljana
