V Špici se je 1. septembra 1991 zaposlila Saša Poje. Bila je dama med štirimi možmi, pri kateri se je vselej našlo odgovore na vsa vprašanja. V podjetju je bila vedno na prvi liniji. Ali ko je sprejemala obiskovalce ali v zadnjih letih, ko brani interese podjetja na fronti terjatev. »Na začetku smo vsi nosili škatle, ko je prišlo naročilo. Vsi smo priskočili na pomoč vsem in naredili, kar je bilo treba.« Kasneje, ko se je število zaposlenih povečevalo, so se tudi zadolžitve začele deliti. A vseskozi so rasli, se učili, napredovali. Vztrajno, na dolgi tek. »Nikoli nismo stali. Konec koncev smo zato že dvajset let top podjetje informacijske tehnologije. In še vedno obstaja sinergija med vsemi zaposlenimi. Vsak od sodelavcev izžareva energijo in voljo, da skupaj iščemo načine, kako biti vse boljši. Ni apatije. Ni malodušja.«
Ko so imeli v podjetju zadnjo letno skupščino, se je trem inženirjem elektrotehnike pridružil tudi ekonomist, ki ni zaposlen v podjetju. Direktor Špice in njen največji solastnik Tone Stanovnik pripoveduje, da je ekonomist tudi tokrat zgroženo ugotavljal: »Stanovnik, kaj še vedno nimaš šefa financ?«
»Nimam,« je odgovoril. »In tudi ne bom imel finančnega direktorja. Bom pa imel novega direktorja za odnose z zaposlenimi.«
Nekdanji tonski tehnik Radia Študent poleg nadgradnje odnosov z zaposlenimi kot točke fokusa v letu 2012 našteje še osredotočenost na kupca, učinkovitost in Alpe-Adrio. Ta se nanaša na Špicino mrežo petih hčerinskih podjetij na Hrvaškem, v BiH, Makedoniji, Srbiji in Avstriji. »A tu ne obstaja hierarhija. Vidimo se kot mreža, vsak na drugem stičišču,« nariše na tablo povezane točke na horizontalni plošči Tone Stanovnik. »V Sloveniji imamo prednost s tehnologijo za upravljanje časa, na Hrvaškem so v prednosti pri razvijanju tehnologij za hotelirstvo, v Srbiji za logistiko. Znotraj mreže gradimo kompetence, ki bodo in že potujejo vsevprek in čez.«
Prav povezanost s koreninami, ki segajo na prostore nekdanje Jugoslavije, poudari tudi Jernej Sluga, eden od štirih začetnikov Špice. Je predsednik nadzornega odbora Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije, na Špici pa dela vsak dan po štiri ure kot prokurist.
Zaposleni v vseh šestih podjetjih Špice na območju Alpe-Adria lahko vsakodnevno komunicirajo preko računalniškega mrežnega programa iSpace. Sedaj želijo v to komunikacijo pritegniti tudi partnerje in stranke. Gradijo skupnost. V Sloveniji je zaposlenih nekaj manj kot v vseh Špicinih podjetjih v tujini. Zaposleni v Sloveniji po besedah Toneta Stanovnika predstavljajo jedro ali pleme Špice. Hčerinska podjetja z matičnim vežejo štirje elementi. »Prvi je bratstvo in enotnost,« razlaga Tone Stanovnik. »Zbrali smo lokalne direktorje, s katerimi imamo enako kemijo in jim zaupamo. To je zelo pomembno. Drugi element je določena kapitalska prepletenost. Če vodstva dosežejo načrte v treh letih, se lahko vključijo kapitalsko. Tretji element je informatika, kjer imamo skupne rešitve in sisteme dela. Četrti pa so procesi in dobre prakse, ki jih z enega konca regije poskušamo prenašati tudi v ostale. Šele zdaj pa smo na točki, da bomo počasi prenesli v hčerinska podjetja v čim večji meri tudi vizijo dela z zaposlenimi in kulturo, ki jo tu gojimo.« Ciljajo na največje zvezde med strokovnjaki na svojem področju. Želijo izjemnost.
Vsi za enega, eden za vse
Bojana Korošec v podjetju skrbi za kadrovske zadeve. »Vključenost zaposlenih na vseh nivojih je ključna za vzdušje, ki vlada v podjetju. Tako tisti v razvoju kot tisti v podpori so ves čas vključeni in obveščeni o vsem, vsi sodelujejo pri inovacijah in izboljšavah. Prodajalci iz različnih podjetij v regiji so vseskozi v stiku, na računalniških ekranih lahko vidijo, kaj in kako kdo dela. Komunikacija teče.«
V sobi z dvema velikima mizama so vsepovsod žičke, plastični okvirji, poleg tipkovnice pod računalniškim ekranom so čipi in svinčniki. Luka Rahne je na oddelku za razvoj pri Špici zaposlen že pet let. Z navdušenjem in žarom v glasu dvigne majhno odprto plastično škatlico, polno čipov in vezja. Tja zna skriti programsko pamet, ki lahko nadzira odpiranje in vhod ljudi pri več vratih hkrati.
»S kolegom delava načrte, programe, ki jih te naprave poganjajo, in prototipne serije. Podobna mala napravica lahko prepozna prstne odtise ali 3D-obliko obraza,« pove in izza očal preveri, ali je vse razumljivo. Govori o majhni ekipi, dinamičnem ritmu dela, normalnih delovnih urah. Ključna mu je tudi svoboda, ki jo ima pri razvijanju idej, in možnost, da svoje rešitve tudi dejansko uresniči.
»Naprave se ne smejo pokvariti. Zato imamo tako ekipo. Tudi če bi se sistem pokvaril zaradi požara ali napada na napravo, so vgrajeni varovalni mehanizmi, ki zagotovijo, da se vrata lahko odprejo. Hkrati imamo odlično skupino podpore, ki bolj ali manj vsa vprašanja kupcev hitro rešuje na daljavo.«
Del te skupine je v sosednji sobi tudi Matej Kovač, ki je pri Špici zaposlen šele dva meseca. Kot vsi zaposleni je tudi on podpisal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sestavljeno na obrazcu DZS, ki je na voljo v vseh bolje založenih papirnicah. To prakso razvijajo in vzdržujejo že od samega začetka. Razmisleka, pravi Tone Stanovnik, sta dva: »Novi sodelavec ne tuhta, ali smo mu v pogodbi kaj podtaknili, hkrati pa verjamem, da nekdo skrbi, da je ta pogodba usklajena z zakonodajo, tako da bo vse v redu, če pride inšpekcija. Kajti pogodba o zaposlitvi je le nujni okvir. Mnogo pomembneje je, ali je okolje tako, da sodelavci tu radi delajo in se vanj vključijo.«
Matej Kovač je v Špico prišel iz drugega informacijskega podjetja. Pravi, da je bilo ključno to, da je Špica manjše podjetje. »Povezanost med zaposlenimi je večja, ni stroge hierarhije, bolj je poudarjena horizontala. Delo je bolj praktično orientirano, manj je birokracije in lažje je priti do odgovora, ko se zastavi neko vprašanje ali problem.«
Dvakrat je sodeloval že na zajtrkih, ki jih imajo skupaj v podjetju vsi zaposleni. Trenutno so te vsakomesečne dogodke preimenovali v fiz-kulturo. Na njih v pol ure preverijo rezultate poslovanja v zadnjem mesecu in predebatirajo eno od tem, ki so jih označili za prioritetne. V enem letu se zvrsti dvanajst takih sestankov. »Zajtrki so videti tako, kot če bi se dobila skupina kolegov in se pogovarjala o neki bolj resni temi. Vse je zgrajeno na kolegialni ravni, komunikacija je odprta in predloge se upošteva v največji možni meri,« opisuje prve vtise Matej Kovač.
Upravljanje časa
S podporo strankam, ki jo ponujajo v Špici, so zadovoljni tudi na OŠ Valentina Vodnika. Je profesionalna, lahko dosegljiva in hitra. Na šoli uporabljajo Špicin izdelek Time&Space, ki povezuje odpiranje vrat in evidentiranje prisotnosti zaposlenih. »Evidentiranje delovnega časa je zakonsko določeno in prisotnost zaposlenih se mora beležiti. A ne gre za nadzor zaposlenih. Kajti nujno je stoodstotno zaupanje,« razlaga ravnateljica šole Vesna Žagar Gabrovšek.
Ob omembi nadzora odkima z glavo tudi Mitja Kolbe, izvršni direktor, ki pri Špici skrbi za prodajo in marketing. »Če mi stranka reče, da želijo naše izdelke uporabiti za nadzor, jim takoj povem, da to ni pravi namen. Namen mora biti vzpostaviti življenjsko ravnovesje, ki bo omogočilo dolgoročno, stabilno in zdravo rast ter delovanje podjetja.«
Pravi, da ne drži, da so danes pomembni le rezultati. Čas razume kot univerzalni vir, ki ga imamo vsi v omejeni količini. S tako ali drugačno pogodbo o delu ga velik del damo na razpolago svojemu delodajalcu. Če vodja delovnega procesa prek sistemov upravljanja časa prepozna, kje je neki zaposleni boljši in kje šibkejši, lahko s proaktivnim delovanjem skupaj določita optimalni razporeddela, kako izboljšati znanja ali zamenjati področje, da bodo cilji lažje in hitreje doseženi. »Drugače bo začelo škripati drugje, in to se vrne kot bumerang,« je prepričan Mitja Kolbe. »V zaposlenega vlagaš, leto ali dve traja, da pride do optimalnega poznavanja področja. Če takega delavca po treh letih izgubiš, je to velika izguba. Zato je dobro upravljanje časa v interesu vseh.«
S Špico se je srečal na študentskem zaposlitvenem sejmu leta 2003 in tedaj se je začelo sodelovanje. »Nismo tehnološko podjetje. Nove tehnologije, ki jih vključimo v naše izdelke, so le pot, da lahko našim kupcem ponudimo najboljše rešitve. Od njih želimo nato čim več povratnih informacij. Rešitve, ki jih razvijamo, pripeljemo do končne stranke, tam namestimo izdelek in takoj dobimo klofuto, če kaj ni v redu,« razlaga Mitja Kolbe. Sodelujejo s širokim naborom podjetij in organizacij ter služb. Delajo v Savdski Arabiji, sodelujejo s Sparom, ljubljanskim Kliničnim centrom, rudnikom Velenje...
Prav vez, ki jim je prek sodelovanja s Špico omogočena z resničnim trgom in gospodarstvom, vidijo kot zelo dragoceno na Fakulteti za računalništvo. Njen dekan, prof. dr. Nikolaj Zimic, pravi, da je Špica skoraj unikatna v trajnosti in prisrčnosti sodelovanja, ki se je vzpostavilo med njimi skozi dobri dve desetletji. Njihovi študentje hodijo v Špico na prakso, strokovnjake, ki delajo v Špici, občasno vključijo v predavanja na fakulteti. Špico so vprašali za zunanje mnenje, ko so posodabljali študijski program. Na ljubljansko podjetje lahko računajo tudi njihovi študentje, ko potrebujejo podporo pri svojih projektih. »To so odrazi kontinuiranega sodelovanja. Vsako leto je Špica prisotna tudi na zaposlitvenem sejmu, ki ga ne vidijo kot strošek in izgubo časa, ampak kot priložnost, da vzpostavijo še dodaten stik s študenti. Trenutno sodelujemo tudi pri kompetenčnem centru, ki je večji projekt, in zdi, se da je to zvezda, ki je zelo svetla, lepa in vidna.«
Poznam svoj dolg
Manj kot dve uri kasneje je dekan dr. Zimic stal s svojimi študenti pred parlamentom in protestiral proti napovedanim finančnim rezom v javnem visokem šolstvu. Ko govori o sedanji finančni krizi, tudi Tone Stanovnik opozarja, da moramo v Sloveniji iz stroškovnega krča preiti v investicijski in prodajno-izvozni zalet. Na Špici že šest let gostijo na praksi tuje študente, od Brazilije do Indije, ki zanje opravijo raziskavo domačih trgov. Hkrati se s tem omogoči izmenjava tudi za slovenske študente. Moje vprašanje, ali so zaradi tega posledično že na šestih dodatnih tržiščih, se izkaže za preveč kratkogledo in preprosto.
»Včasih je uspeh za nas to, da ugotovimo, da neko tržišče za Špico ni zanimivo. A v teh šestih letih smo na podlagi teh študentskih praks razvili partnerstva s Finsko, sedaj začenjamo zgodbo z Indijo,« razlaga Mitja Kolbe. Konec leta nameravajo odpreti hčerinsko podjetje tudi v Angliji.
Direktor Špice vodi tudi ZITex, izvozno sekcijo na Gospodarski zbornici, ki združuje manjša informacijska podjetja, usmerjena v izvoz, da bi skupaj lahko bolje nastopali na mednarodnih trgih. »Špica mora nekaj vrniti slovenskemu prostoru, kajti od tu smo zrasli. Poganjamo in pomagamo krepiti tudi nove zamisli in podjetja,« pripoveduje poslovnež, ki vztraja, da je edino sprejemljivo, da imajo slovenska podjetja žiro račune v Sloveniji. »Če si tu denar ustvaril, ga moraš tu tudi obračati. Vem, da je to v nasprotju z načelom, da je treba doseči največje možno oplajanje denarja, a vendar je v vsakem človeku prisotna tudi neka osnovna etična drža,« je jasen Tone Stanovnik.
Na Špici sodelujejo tudi z Inštitutom Jožef Stefan, kjer so s prof. dr. Matjažem Gamsom sodelovali pri petih projektih. V okviru enega od teh so izoblikovali inteligentni sistem, ki nadzira vstop v varovane prostore in je trenutno v postopku pridobivanja mednarodnega patenta. »Gre za sistem, ki hoče biti prepričan, da je človek ne le pravi, ampak da je tudi v dobri formi. To pomeni, da ne sme biti pod vplivom drog ali pod hudim stresom, kot bi bil, če ga, denimo, nekdo izsiljuje,« pripoveduje znanstveni svetnik inštituta. Tudi on poudarja stalnost in dolgoživost sodelovanja s Špico. »Ponavadi so sodelovanja vezana le na partikularen projekt. S Špico je drugače.«
Pogled skozi okno nad pisalno mizo Gabrijele Verovnik se uleže na s snegom pokrite Kamniške Alpe. Mamica dveh otrok skrbi za nemoten potek dela, ki ga opravljajo zunanji izvajalci in serviserji na terenu pa tudi zaposleni na oddelku za podporo strankam. Pri Špici je začela delati poleti 2004 še kot študentka, nato je prvič rodila in se leta 2007 nato v podjetju zaposlila. Prek študentskega dela je prišla na Špico maja letos tudi Tajda Gorišek, ki deli isti pogled skozi okno. »V teh časih je zelo težko karkoli si želeti ali tudi zahtevati od delodajalca,« pravi absolventka magistrskega študija logistike. »A tu se dobro počutim in zelo lepo so me sprejeli.«
Vsi tečemo maraton
Špica gradi svojo skupnost preko številnih športnih aktivnosti, od badmintona do plavanja in kolesarjenja. Imajo letni piknik, novoletno zabavo z obdarovanjem dedka Mraza za otroke zaposlenih in letni miting, na katerega pridejo vsi zaposleni iz podjetij v regiji. Skupaj tečejo na ljubljanskem maratonu in teku trojk. V podjetju imajo knjižnico. V njej poteka tudi večina sestankov, saj direktor nima svoje pisarne. S tem se ohranja stik med sodelavci. V zadnjem času so dodali na repertoar neslužbenega druženja tudi kulturo, pripoveduje Bojana Korošec. »Špica vse te aktivnosti za svoje zaposlene sofinancira, kajti vemo, da se dobri odnosi gradijo tudi z neformalnimi druženji v neslužbenem času.«
Prav super kolektiv omeni tudi David Sakelšek, ki v Špici dela že deset let. »Pri tem, kar delaš, je dober kolektiv zagotovo eden od ključnih dejavnikov. Mi tu na Špici smo kolegi.« Sobo si deli z Gregorjem Praprotnikom, ki poudari dinamiko in svobodo dela, ki ga zadnja tri leta opravlja pri Špici. »Trenutno razvijam aplikacijo za sledenje časa svobodnjakov. Aplikacija bi sledila različnim projektom, opravilom in naročnikom, ki določajo delo nekoga v svobodnem poklicu. Vse te podatke bi nato program združil pri pripravi računa.«
Pred leti je bil kot inovacija sprejet predlog enega od tedanjih sodelavcev, da bi bili zaposleni udeleženi pri dobičku. Tako se od leta 2009 desetina dobička Špice razdeli med zaposlene. Direktorja Špice, ki še vedno prisega na punk rock, preseneča, da med podjetji ni več takih, ki bi del dobička razdelila med zaposlene sam jih striktno imenuje sodelavci. »Izjemnih ljudi, ki nosijo vse svoje znanje v glavi, ne moreš zadržati z nobeno pogodbo. Ljudi moraš čim bolj vključiti v podjetje. So njegov najbolj pomemben, temeljni del. Izjemni sodelavci so edino, s čimer se lahko borimo proti Kitajski ali komerkoli drugemu.« Če skrbiš zanje in nato za procese ter svoje kupce, je prepričan, si zaradi financ ni treba preveč beliti las. Brez ovinkarjenja razlaga, kako smo dobre izkušnje iz prejšnjega sistema in svoje prednosti, od samoupravljanja do službe družbenega knjigovodstva, zavrgli. »To so bile izkušnje, ki bi jih lahko prinesli in ponudili Evropi. Namesto tega smo prekopirali najbolj gnili kapitalizem, stare, dobre izkušnje pa zabrisali v koš. Sedaj se ideje samoupravljanja porajajo na zahodu in od tam spet prihajajo k nam.«
Pri Špici so maratonci. »Hude rasti v prometu nimamo,« samozavestno pove Tone Stanovnik. A njihov čisti dobiček kot tudi bilančni dobiček z vsakim letom rasteta. Ne skokovito, a vztrajno. »Mi smo tu dolgoročno. To zavedanje vpliva na počutje zaposlenih. Nimamo velikih nihanj, in to nam zelo koristi. Manj je šokov, manj je negotovosti.«
To bi lahko sedaj, po več kot dvajsetih letih izkušenj, vedeli, razumeli, upoštevali in se po tem zgledovali čisto vsi.
