Edina smiselna razlaga Janševe razlage je, da z njo ni ciljal samo na pretepače, temveč na vse protestnike, ki so vzklikali in nosili gesla proti njemu in vladi. Ker je desničar, je razumljivo, da očitke na svoj račun razume kot očitke levičarjev, in ker se mu zdijo krivični in čez vse meje pretirani, jih razglaša za ekstremistične. Z izjavo, da je bilo levičarskih vzklikov več, je nehote priznal tisto, kar itak vemo: da so bile demonstracije naperjene proti njemu in njegovi politiki.

Množica je vzklikala tudi proti kapitalskim elitam in tudi ti vzkliki so bili naperjeni proti desnici. Tudi če bi v celoti držalo, kar vpije sedanja oblast, da vsi novodobni bogataši izvirajo iz nekdanje komunistične stranke, to ne spremeni dejstva, da ti ljudje niso levičarji. Svetovni in slovenski odstotek kapitalistov je s svojim vrednostnim sistemom globoko na desni strani političnega spektra in ob vsaki priliki obtožuje socialno državo za sedanjo ekonomsko in politično krizo. Zato je povsem zgrešena teza, da so demonstranti protestirali tako proti levi kot proti desni politiki, če je pri tem mišljena ideologija. Protestirali so proti politikom, od katerih je polovica čvrsto na desnici, druga polovica pa je po svojih idejah in političnem delovanju izpraznjena vreča, ki sloni na levi strani prve polovice zgolj zato, ker je desni pol zaseden. Množica demonstrantov je s svojimi zahtevami po solidarnosti in socialni pravičnosti pravzaprav predstavljala državljane, ki nimajo svoje stranke.

Več dejstev govori za to, da izgredniki izhajajo iz desnih strank ali da so povezani z njimi. Na internetu že krožijo slike, ki dokazujejo, da so nekateri med njimi člani podmladka Janševe stranke. Poleg tega ni verjetno, da o skupini, ki premore tolikšno opremo in domala vojaško organiziranost, policija in varnostne službe pred demonstracijami ne bi vedele ničesar. Po zaslišanju so jih nemudoma izpustili na prostost, čeprav so ogrožali življenja in predstavljajo realno nevarnost na naslednjih demonstracijah. Ali bi se v primeru, da bi šlo za leve ekstremiste, notranji minister enako zavzeto zavil v molk?

Lahko se strinjamo, da so nasilneži poskušali ukrasti demonstracije, vendar se jim to ni posrečilo. Večinsko sporočilo je ostalo dovolj jasno in miroljubnost večine je bila tako očitna, da je policija po napaki v Mariboru stopila na stran demonstrantov. Plan, da bi se javno mnenje obrnilo proti demonstrantom, se ni posrečil.

Ljudje iz ozadja, ki so zakrinkanim izgrednikom nataknili fašistične simbole in plinske maske, so bili pravzaprav nespretni, ker vsaj nekaterim med njimi niso nataknili na rokave srpa in kladiva. Pričakujemo lahko, da se bo to zgodilo na naslednjih demonstracijah.

Pri planu B se kažeta dva scenarija. Po enem se bodo demonstracije umirile, k čemur naj bi prispeval odstop mariborskega župana. Vendar je žrtev kmeta premajhna in prepozna, da bi ljudje pozabili na kralja. Poleg tega se Janša nemara poigrava z mislijo, da bi nadaljevanje demonstracij lahko izkoristil za pohod na absolutno oblast. Rad bi zrušil ljubljanskega župana, vendar ta ni najbolj prikladna tarča, ker bodo v glavnem mestu demonstranti raje kot županovo zahtevali njegovo glavo.

Pozabimo na Janšo in se vprašajmo, kako bi ravnal diktator, ki bi se mu zaradi demonstracij krhala oblast. Poskrbel bi za stopnjevanje izgredov, prišlo bi do prelivanja krvi, ki bi policijo primoralo k ostrejšemu ukrepanju, v naslednji etapi bi na ulice prišla vojska, uvedeno bi bilo izredno stanje, zaprli bi politične nasprotnike in prepovedali opozicijske stranke. Vse pod geslom, da je treba zaščititi državljane. Zgodovina je polna takih scenarijev.

Kaj lahko v majhni državi pripravi policista, ki ve, da ne bo mogel nikogar od sosedov pogledati v oči, če bo dan poprej mlatil protestnike, do tega, da jih vseeno pretepa? Kaj je dovolj strašno, da si ljudje oddahnejo, če ulice zavzame vojska? Kdaj vsaj del državljanov misli, da so represivni ukrepi, policijska ura in odprava nekaterih ustavnih pravic upravičeni? Odgovor, ki se ponavlja skozi vso zgodovino, je vedno enak: kri na ulicah. Nekdo je ubit, drugi se razbežijo in zakoprnijo po vodji, ki bo naredil red.

Zato je tako nujno, da na naslednjih demonstracijah, če bo do njih prišlo, udeleženci poskrbijo za red, razkrijejo svoje obraze, da se bodo razlikovali od zakrinkanih nasilnežev, da na vsakem koraku izkazujejo svojo miroljubnost in da z lastnimi telesi postavijo pregrado med policisti in izgredniki.

Še pred tem pa moramo od oblasti zahtevati, da nemudoma pojasni, kdo so izgredniki in kdo tiči za njimi. Če tega ne bo storila, bomo še naprej domnevali, da za njimi tiči sama. In demonstracije bodo toliko bolj upravičene.