Vsakič znova me fascinira, kako je realnost na posnetkih vedno bolj zanimiva kot pa v živo. Tistega večera prve ljubljanske runde, ki je sledila mariborski, sva šla namreč s hčerko gledat revolucijo na trg njenega imena. Revolucije, ne Zoje. To ji je treba pokazat v živo, da ji ne bo čez dvajset let kdo pameti solil, kako je bilo takrat pa takrat tam pa tam, ko se je to pa to dogajalo.
Še danes ne morem pozabiti, kako se mi je Matej Rus na Roški hvalil, da se je še kot desetletni mulec leta '71 pomešal med študente na zasedbi filofaksa in bil zraven med nemiri, jaz pa ne. In da je imela študentarija takrat boljšo muziko za podlago, čeprav je bila feršterkerija švohnejša in ni bilo radijskega prenosa.
Peklo je, ker ne le da me ni bilo zraven, niti najmanjšega pojma nisem mulec imel, da se je sploh kaj dogajalo. Tako da sem tokrat šel samo zaradi hčerke, za moj okus je bilo malo premraz. Tu sem na isti liniji s predsednikom vlade, ko je enkrat razlagal, da je s transparenti lepše mahat spomladi.
Ergo sva šla s hčerko gledat in je bilo fajn in, upam, poučno. Parkirala sva daleč in šla peš do centra, toliko še imam očetovskega čuta, da sva si pustila dovolj manevrskega prostora za pobeg, če bi slučajno resneje zapokalo. Skrbelo me pa ni, ker si tega ne dovolim. V lastnem mestu, tam, kjer sem doma, me že ne bo strah. Če ja, je zame konec z državo, grem nazaj v Vegas. Za zmeraj. Ne dovolim.
Ni bilo hudega, množica je bila nasmejana. Če bi ne bila, bi previdneje hodila. Najprej sva se šla fotografirat k uniformiranim konjenikom, so čakali za vsak slučaj v parku pred muzejem v senci dreves. Prej sva seveda vprašala, če so konji kaj občutljivi na fleš. Niso. Seveda ne, sem si cepec mislil, kaj sploh sprašujem, tile so ziher že teptali petarde. Zoja se je postavila prednje v pozo in sem pritisnil s telefonom. Potem sva se šla pa sprehodit med množico in sva se rokovala z znanci in neznanci, z drugo roko sem pa še malo snemal vmes, dokumentiral in tvital. Dokler nisem opazil, da ima vsak tretji mobilca v roki in da še največ snemamo drug drugega. Opazil sem pa takrat, ko sem hotel naložiti prvi posnetek na youtube, danes sem vendar v epicentru dogajanja, danes sem svetovni reporter, danes me kličite Denis Sarkić!
Prenos se je zataknil po polovici minute, da mi je kar zakuhalo, zakaj me zvesti iphone pušča prvič v lajfu totalno na cedilu in zakaj ravno zdaj, ko se država trese! Za trenutek me je prijelo, da ga zadegam v skupščino, in bi ga, če se na twitterju ne bi vse popoldne menili o mirnih in dostojanstvenih demonstracijah. Potem sem pa zraven zagledal še enega priložnostnega mobi snemalca z nosom v telefonu in očitno istim problemom, pa malo naprej še enega. Ugotovil sem, da smo, kar se posnetkov tiče, preskrbljeni. Pipice do interneta so se pa očitno zamašile, ker nas je preveč na kupu, jasno.
Potem so uleteli zamaskiranci in ni bilo prave sile, ker jih množica ni šljivila in jih je izločila in izžvižgala. Policaji so dobili par aplavzov na odprti sceni, čeprav so se za moj okus mogoče malo preveč nazaj držali. Za nianse gre. Sektaše so pendrekirali šele proti koncu, takrat sva bila pa midva že doma. Ona v postelji, jaz pa še pozno v noč surfal po domačih in tujih novicah, si ogledoval zadnje posnetke iz centra in z enim učem spremljal televizijske posnetke.
Dim, petarde, kaos, granitne kocke, vodni top, kri, čelade in pendreki! V ozadju pa zlovešče z ognjem (odkod, hudiča?) obsijane ljubljanske fasade in polomljeni transparenti.
Na mojem telefonu pa same fotke nageljnov, nasmejanih obrazov in belih konjev, jaz pa izgubljen v svetu paralelnih realnosti. A veš tisto, ko se moraš odločit, ali boš verjel zgodovinsko dokumentirani resnici ali svojim prekletim lažnivim očem? No, to.
