Ljudje, ki so radi brali Milana Kundero ali Thomasa Bernharda, uživali v zgodnjih filmih Miloša Formana in Andrzeja Wajde ter se navduševali nad madžarsko poezijo, so naš novi dom videli v Srednji Evropi, nas z vso silo vlekli tja in hkrati prepričevali, da smo vsi mi že od nekdaj Srednjeevropejci, da je zato naša prestolnica Dunaj, naše pristanišče Trst, Balaton naše edino morje, naš predsednik pa Vaclav Havel.

Dolgo časa smo jim celo verjeli, da ta mitična dežela Mitteleuropa resnično obstaja, in v strumni četici smo korakali proti njej, prepričani, da bo naša nova domovina svoje izgubljene hčerke in sinove sprejela z odprtimi rokami. Ob poti smo drugo za drugo odmetavali svoje balkanske navade, se jih sramovali in bili ponosni na to, da se jih sramujemo. Trudili smo si biti všeč v svoji novi preobleki, a nismo prav dobro vedeli, kaj je na nas tako zelo srednjeevropskega, da bi se nad tem spodobilo navduševati, in vse pogosteje so nas morali naši voditelji zmedene tolažiti, da postati Srednjeevropejec ni tako preprosto in da človek v Srednjo Evropo ne more priti kar čez noč. Sploh če se vanjo odpravi s hribovitega Balkana, tega od Srednje Evrope najbolj oddaljenega kraja pod soncem.

Potem pa smo nekega dne na tej dolgi, zaviti poti odkrili Evropo, ki nas je zapeljevala in vabila, naj se ji pridružimo. Kaj nam bo Mitteleuropa, smo si rekli, če pa smo lahko del celotne, velike, vseobsegajoče Evrope, ki uraduje v Bruslju, razmišlja v Parizu, se zabava v Londonu, se oblači v Milanu, šopiri v Benetkah in se odloča v Berlinu, Evrope, ki tako zlahka prehaja nekoč neprehodne meje, Evrope, ki so jo ena sama drugačnost in enakopravnost in svoboda in bratstvo in enotnost in ki je videti tako, kot bi jo ustvarili le zato, da se lahko v njej nekoč naselimo tudi mi.

Tako smo dobili mi, nekaj let stara deželica v preddverju najbolj krasnega sveta izmed vseh svetov, nove tisočletne sanje in začeli smo množično sanjati o časih, ko bomo polnopravni del obljubljene dežele Evrope, ko bomo lahko sedli za njeno preobloženo mizo in se do sitega nahranili z njenimi vrednotami, se opili z njenimi zakoni in predpisi, o časih, ko bomo končno tudi mi postali Evropejci, razviti, napredni, odprti, kulturni, urejeni, bogati Evropejci, ponosni dediči Vincenta van Gogha, Thomasa Manna in Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki se počutijo doma tako v Firencah kot v Amsterdamu, tako v Lizboni kot v Edinburgu.

Na njenem pragu smo se leta in leta diskretno vzpenjali na prste, ji sramežljivo mahali, se ji prijazno nasmihali, upajoč, da nas bo naša nova prijateljica Evropa opazila, da bo v nas prepoznala svoje ljudi in nas ljubeče stisnila k sebi. Imeli smo zares plemenit cilj, za katerega smo se, kot so nam povedali, že od nekdaj borili. Že ko smo se osamosvajali, smo se želeli osamosvojiti v Evropo, so nam povedali, in ko nam je to končno uspelo, smo bili zato za trenutek celo srečni in zadovoljni in smo vsi skupaj zaigrali Odo radosti. In ko smo z novim, evropskim denarjem plačevali svoje prve krvavice, prve štruklje in prvo potico, smo si mislili, da smo končno tam, kjer smo si že od pradavnine želeli biti.

A že v naslednjem trenutku, kakor nam sreča ne bi bila usojena, so naše sanje začele razpadati pred našimi očmi in naš novi dom se je razdelil na staro in novo Evropo, na hitro in počasno, na okrevajočo in potapljajočo se Evropo, na takšno in drugačno.

In smo bili znova na poti. Mi, ki smo želeli biti Evropa, severna in južna, leva in desna, starejša od najstarejših, a tudi najmlajša in najnovejša. Želeli smo marširati skupaj in vandrati po svoje, šli smo v Afganistan in Irak, a šli smo tja v miru. Potem se je Evropa usedla na vlak in od kdo ve kod krenila kdo ve kam in mi smo morali biti na njem in smo tekli za njim kot za vozom, se opotekali in spotikali, vlak pa nam je uhajal po klancu navzdol. Ali morda navzgor? Kdo bi vedel.

In medtem ko je vlak izginjal nekje v daljavi, smo počasi začeli spoznavati, da smo enako izgubljeni kakor takrat, ko smo brezglavo bežali z Balkana, ko še nismo vedeli, kje smo in kam gremo. Tako smo le še tavali in se iskali po brezštevilnih evropskih stranpoteh in naposled smo tako zelo zašli, da smo se nekega jutra zbudili obkroženi z najlepšimi državami sveta, z Grčijo, Italijo, Španijo in Portugalsko, zbudili smo se tam, kjer je Evropa doma. Na Mediteranu.

V zibelko Evrope nas je torej pripeljalo in naši tavajoči vodniki nam zdaj pripovedujejo, da smo si tu od nekdaj želeli biti. Prav sem, na obale najlepšega morja, smo bili že od nekdaj namenjeni, govorijo in se medtem neopazno trkajo po prsih, ker so nas prav oni pripeljali, prav sem. In mi jim verjamemo in jim neučakani sledimo naprej. Kakor bi ne mogli dočakati, da vendar enkrat že splavamo po tej sredozemski vodi, ki se je kakor prepad razprostrla pred nami.