Učiteljski tovariš, 31. decembra 1919
Kriza ljubljanske univerze. Akademska omladina ljubljanske univerze je poslala dne 22. dec. ministrstvu prosvete v Belgradu naslednji protest: »Jug. akad. omladina ljublj. vseučilišča čuti, da vlada tej novi inštituciji ne posveča tisto skrb, ki bi jo morala z ozirom na 500 slušateljev zavoda. Akad. omladina odklanja raziskovanje, ali je univerza potrebna ali ne, ali je pametno, da se je že sedaj osnovala ali ne in konštatira, da univerza obstoja in da ima čez 500 slušateljev. V imenu in v interesu teh 500 slušateljev protestiramo proti zavlačevanju in omalovaževanju našega zavoda bilo iz katerihkoli razlogov in zahtevamo: 1. da centr. vlada v Belgradu da takoj potrebna sredstva za najnujnejše predpogoje; 2. da takoj imenuje potrebni profesorski zbor ozir. odveže profesorje, ki so vezani v Parizu, da začnemo čimpreje z rednimi predavanji in izpiti.« – Reprezentativni odbor.
Učiteljski tovariš, 31. decembra 1919
Učiteljski štrajki se pojavljajo.
(...) Predsodki, da učiteljstvo ne sme posegati po skrajnem sredstvu stavke in pretirani idealizem, ki je vladal v tem oziru do šolstva, je pričel padati. Vojna je prinesla tudi v učiteljski stan novo orijentacijo in samozavest. Giblje se učiteljstvo vseh narodov in simptomi ter zahteve so skoro povsod enake.
Še je v spominu stavka italijanskega učiteljstva v Trstu, kateri stavki se je solidarno pridružilo tudi slovensko učiteljstvo. Skupno so dokumentirali boj za svoje gmotne zahteve!
Enako nam je v spominu še stavka učiteljstva v Vojvodini, o kateri smo poročali tudi v našem listu. Vzrok stavki je bilo tudi gmotno vprašanje in škandalozne upravne razmere, da se ni izvedla pravočasno niti dovoljena regulacija draginjskih doklad ter se je pustilo učiteljstvo čakati na izplačilo in nadalje trpeti.
Med tiskarsko stavko se je vršila stavka učiteljstva v »Nemški Avstriji«, o kateri nismo mogli še poročati. Poročilo se je glasilo sledeče:
»Stavke nemško-štajerskega učiteljstva. Nemško štajersko učiteljstvo je po sklepu organizacije v Gradcu in po vsej deželi začelo šestdnevno demonstracijsko stavko v svrho dosege gmotnih zahtev, med njimi enakostalnosti z državnimi uradniki. (...) Govorniki in govornice so opisovali bedo učiteljstva in utemeljevali svoje zahteve. Po zborovanju so odkorakali pred deželni dvorec. Odposlanstvo je šlo k deželnemu glavarju dr. Rintelnu, kateremu je voditelj učiteljstva, strokovni učitelj Herz, predložil sklepe in utemeljil želje učiteljstva. (...)
Na jugu se je pa pojavila zopet stavka italijanskega in hrvatskega učiteljstva v Istri, o kateri so došla sledeča poročila:
Tržaška »Edinost« z dne 2. dec. prinaša sledeči poziv: »Hrvatskim učiteljem in učiteljicam Istre! Prišel je – in prošel je 1. december, ali vlada ni izpolnila svoje obljube, da sprejme naše zahteve, kakor so bile obrazložene v tem listu, do gorenjega roka. Dalje ne moremo čakati! Učitelji in učiteljice so pokazali dovolj potrpežljivosti, čakajoč do sedaj na izboljšanje svojega materijalnega stanja. Toda tudi naša potrpežljivost ima svoje meje. Nikdo na svetu ne more kratiti učiteljem pravice, da se tudi oni materijalno popolnoma opomorejo, da jim bo mogoče iti na delo za dobrobit dece – za dobrobit celega naroda. Moramo torej, dasi neradi, izvršiti svoj odlok, sprejet na skupščini v Parizu. Zato pozivljemo tem potom vse učitelje in učiteljce, »da z dnem 2. decembra t.l. (ali najkasneje ko dobijo to vest) brezodvlačno stopijo v stavko. Nastopimo vsi solidarno in zmaga je naša! – Ponovno otvorjenje šole se sporoči potom časopisov ali eventualno s privatno pošto (kolikor bode mogoče!) Odbor za varovanje učiteljskih interesov za Istro.« (...)
V zadnjem času je bila proglašena tudi stavka srednješolskih profesorjev združena s stavko vsega državnega uradništva v naši državi, tičoča se tudi gmotnega vprašanja državnega uradništva. Tej stavki se je pridružilo solidarno s triurno stavko učiteljstvo mesta Ljubljane in bližnje okolice, a ni bilo mogoče pravočasno obvestiti drugega učiteljstva o stavki. S tem je učiteljstvo prvič dokumentiralo pripadnost k državnemu uradništvu. (...)
Ljubljansko učiteljsko društvo je zborovalo 23. novembra 1919. (...) Velika udeležba kaže stanovsko zavednost učiteljstva ter zanimanja za vprašanja, ki so na dnevnem redu in katera je mogoče pravilno rešiti samo takrat, ko ima priliko več glav misliti in sodelovati. (…)
Sprejele so se sledeče resolucije:
Zbrano učiteljstvo odklanja načrt novega zakona o narodnih šolah za kraljestvo SHS, izdelanem od »Prosvetnega odbora« v Beogradu, iz razlogov:
1. Ker bi pomenil tak zakon veliko nazadovanje za šolstvo slovenskih pokrajin;
2. Ker ne moremo odnehati od svojih zahtev po preustrojitvi šolstva, ki smo jih izrazili v spomenici »Zaveze jugoslov. učiteljstva«. Edino ta načrt, z dodatnimi in izpremenjevalnimi predlogi, je primeren našim razmeram in je strokovnjaško temeljito predelan;
3. Zbrano učiteljstvo protestira proti stalnemu nameščenju okrajnih šol. nadzornikov. Proti temu smo se že borili v krivični Avstriji, temmanj bomo trpeli to v demokratični državi. Stalno nameščenje okrajnih šolskih nadzornikov pomeni za šolstvo velik udarec in uvedbo birokratizma, ki je za narodno-kulturni razvoj škodljiv. (...)
Učiteljski tovariš, 31. decembra 1919
