Časopisi so po neprijetnih dogodkih v Ljubljani 1. decembra objavili na stotine pisem, kot je to, ki ga je poslal razjarjeni državljan Drago Pantić. Seveda se boste plebiscitarno strinjali z vsakim stavkom, v katerem jezni državljan Pantić in na tisoče njegovih somišljenikov zaradi brutalnega nastopa policije in aretacije demonstrantov 1. decembra zahtevajo odstop celotne slovenske vladne garniture, vam pa še vedno – čeprav smo že na tretjini besedila – ni jasno, kaj je v tem zabavnega.

Dobro, obljubil sem vam zabavo, naj izpolnim obljubo. Pisma državljana Pantića, tako kot na stotine podobnih, niso objavili ljubljanski časopisi. Ne zato, ker bi bili ljubljanski časopisi režimski: jezne pozive k odstopu slovenskih oblasti zaradi dogodkov 1. decembra so objavili prav režimski časopisi. Le da ti režimski časopisi niso ljubljanski, ampak – beograjski. Natančneje, stara, dobra Politika.

Zakaj pa bi se srbska javnost in beograjska Politika toliko ukvarjali z demonstracijami v Ljubljani 1. decembra? Med drugim zato, ker ne gre za 1. december 2012, ampak 1. december – 1989.

Na ta dan so – naj spomnim, čeprav se vam stvari najbrž že postavljajo na svoje mesto – Miloševićevi mitingaši po odstavitvi vodstva Vojvodine, Črne gore in Kosova, torej za 1. december 1989 – na dan ustanovitve Države Srbov, Hrvatov in Slovencev – v Ljubljani napovedali znameniti »Miting resnice«. To se je tedaj imenovalo »dogajanje ljudstva«: znane skovanke se je domislil srbski pisec Milovan Vitezović, ki je nekaj dni pred ljubljanskim »Mitingom resnice« na množičnem zborovanju v Beogradu dejal, da si bo »zgodovina to leto zapomnila kot leto, ko se nam je zgodilo ljudstvo«.

Vemo, kaj je sledilo: slovenska policija je prepovedala »dogajanje ljudstva«, zaprla meje in ustavila vlak iz Beograda ter na Trgu Osvobodilne fronte v Ljubljani pričakala in pozaprla trideset mitingašev. Razjarjeni državljani – natančneje Beograjčani – so izlili svoj pravičniški gnev na straneh Politike, v legendarni rubriki »Odmevi in odzivi«. Naslednjega dne se je v Srbiji začel zgodovinski bojkot slovenskih izdelkov, na 14. kongresu je razpadla Zveza komunistov, v Sloveniji so razpisali volitve, leto pozneje, decembra 1990, pa je devetdeset odstotkov Slovencev na referendumu glasovalo za odhod iz Miloševićeve Jugoslavije in državno neodvisnost. Ostalo je, kot se temu reče, sodobna zgodovina.

Pa zdaj povejte: ali ni vse skupaj naravnost strašansko zabavno?

Prejšnjo soboto, ravno 1. decembra, je v Ljubljano tako s kar triindvajsetimi leti zamude prišel miting resnice. Vlak iz Beograda je naredil ogromen ovinek: datum je enak, enako število aretiranih – trideset – pa bogme tudi skoraj na las enaka zahteva: odstop »militantno-birokratske vrhuške« Slovenije zaradi »manipuliranja s svojim delavskim razredom, mladino in državljani«. Če se vam še ne zdi dovolj zabavno – tudi parole so bile enake: Balkan je tako obšla fotografija človeka, ki sredi Ljubljane drži transparent z odgovorom »ljudstvu odtujenim voditeljem«: »Ni se vam zgodila ulica, zgodilo se vam je ljudstvo!«

Torej, vse je bilo tako, kot bi moralo biti pred triindvajsetimi leti, samo da so zdaj, v veličastnem zgodovinskem obratu, nasproti policijskemu kordonu v Ljubljani namesto besnih beograjskih mitingašev, prvoborcev protibirokratske revolucije in žensk z lasmi, spetimi v figo, srbskih zastav in Miloševićevih slik stali besni Slovenci, prav tisti, ki so leta 1990 plebiscitarno glasovali za odhod iz Miloševićeve Jugoslavije, potem pa se v njej znašli – leta 2012. Prav tisti Slovenci, ki so v begu pred Jugoslavijo in Srbijo glasovali za prav to Janševo »militantno-birokratsko vrhuško«, ki se ji je danes »zgodilo ljudstvo«.

Se vam ne zdi pretirano zabavno? Ampak bolj, hm, zgodovinsko shizofreno? Ne, povedal vam bom, kaj je zgodovinsko shizofreno: to, da so na demonstracijah po slovenskih mestih »Miloševićevi mitingaši« na »mitingih resnice« udarili ravno po – Miloševiću. Poleg transparentov z opozorilom politični eliti, da se ji je »zgodilo ljudstvo«, je zaščitni znak »dogajanja slovenskega ljudstva« kratka, učinkovita parola »Gotof je!«, ki so jo natisnili v več sto tisoč primerkih – torej dobesedno prepisani znameniti »Gotov je!«, s katerim so pripadniki ilegalnega srbskega Odpora leta 2000 vrgli Slobodana Miloševića.

Zato pamet v roke, bratje Slovenci. Ni vseeno, ali ste v prazno zapravili triindvajset ali samo dvanajst let.