“Za te stvari nisi nikdar kriv sam”

Ljudska kuhinja ali restavracija?

Skozi dvoriščna vrata so prihajali drugi. Drug drugemu bolj ali manj stari znanci. Pestra galerija ljudi. Od pokončno držečega se višjega gospoda z znanstveniško sivo brado, ki je deloval kot Darwin, do gospoda v resda iztrošenih usnjenih hlačah in jakni, ki so dajale misliti, da gre za osebka, ki je videl svet. »A v kateri najbolj nobel restavraciji sem v življenju jedel? Ta restavracija, pred katero stojim sedaj, je najmočnejša. Ni druge na svetu. Mineštre so tukaj zelo solidne. Je pa res, da sem doživel London, Pariz, Milano, Lyon. Da, I've been there. No, kolega poleg mene je doživel izbris, mene je pa sesula kriza,« pove človek v opravi lastnika disko kluba z Ibize. Z zagrebškim naglasom.

V vrsti ugledam sošolca iz osnovne šole. On iz a, jaz iz c. Napol se me spomni. Izstopal je po petju. Preseneti z informacijo, da ga je naša seksi učiteljica glasbe z italijanskim priimkom, ki je potem nekaj zbolela in se je vsa šola tresla za njeno usodo, tedaj celo menedžerirala kot otroško pevsko zvezdo. »Ja, za denar sem pel po podjetjih. Zaklošaril sem pred desetimi leti, po ločitvi. Stvari se sedaj počasi popravljajo. Čakam, da mi sodišče odplombira po ločitvenem postopku zaplombirano stanovanje.« Da je morda res zaustavil padanje, je namigovala škatlica rdečega trdega marlbora, ki se jo je dalo opaziti v žepu jakne.

Na klopco prisede zajeten gospod. Pove, da je šef delilnice hrane. Tudi sam s klošarsko preteklostjo. Po poklicu natakar. V svojih najboljših časih je delal za dr. O-ja. Dr. O je bil dr. Aca Obradović, nogometni menedžer iz Beograda; leta 1966 so ga kot bržkone edinega četnika, ki je v času socializma sedel v upravnem odboru Crvene zvezde, in kot prvo žrtev antitehnokratske gonje vrgli ven. Po krajšem izletu v ZDA je postal tehnični direktor NK Olimpija. Kot postransko dejavnost si je omislil tudi gostinski obrat Dr. O. »Uf, tam se je dogajalo marsikaj. Zbirala se je elita. A delal sem tudi v starem Figovcu. Dokler nisem udaril nazaj nekega predrznega gosta. Sedaj sem tukaj. Premalo hrane dobimo, približno sto obrokov. Potrebovali bi jih sto petdeset. Trenutno jih primanjkuje, so pa tudi dnevi, ko hrana ostane. Med 21. in 6. v mesecu je gneča manjša, saj ljudje dobijo socialne oziroma upokojenci pokojnine. Zgodi se na primer, da kakšen delovodja svoje delavce na malico pripelje kar sem, v zadnjem času se tukaj prehranjuje tudi veliko Bolgarov. Za praznike nam kosilo plačuje farmacevtska družba in takrat je na voljo sto petdeset kosil, vendar pa je takrat tudi gneča, ker zna biti na meniju dunajski zrezek oziroma kompletno kosilo s sladico.«

Medtem ko je bil kruh, ki so ga gostje jemali iz košare v menzi, klasičen polbeli, so za domov segali tudi po kruhu iz velike papirnate vreče na klopci pred gostiščem, iz katere se je širil vonj po plesnivi vlagi. Vonj, ki bi marsikoga odvrnil, njih pač ne. Tudi Darči uleti, stari hitrohodec na relaciji Center–Polje. Pohvali se, da mu je na račun invalidskega statusa uspelo priti v Stožicah na košarkarsko tekmo med Olimpijo in Partizanom zastonj. Invalidske ima tristo evrov. Po ulicah ne prosjači, ima pa v več kafičih uigrano igro, da ga stalni gostje, ki ga poznajo, častijo pivo. Če ni na tabletah, ki jih ne sme mešati z alkoholom. »Tukaj od nikogar ne zahtevamo potrdila, damo vsakomur, vendar pa je treba vedeti, da to ni javna kuhinja. Denarja je vsako leto manj, lačnih ust pa vse več,« se potoži še šef centra, gospod Boris Kosec.

Še enega, ki ni klošar, ugledam. Gospoda, s katerim se že nekaj časa brez razloga pozdravljava na ulici. Končno mi pove, kdo je. »Iz Hrvaške sem. Iz Zagreba. Aprila bom dopolnil 65 let in tedaj bom na Hrvaškem upravičen do starostne pokojnine. Moram preživeti do pomladi. Nekoč sem delal kot strojni tehnik, specialist za klimatske naprave, zdaj občasno naredim kaj na črno, vendar pa mi tudi tega ne plačajo. Neki poba mi je že več mesecev dolžan 1500 evrov. Prehranjujem se tukaj. Hrana je v redu. Najhuje je biti lačen. Med vojno na Hrvaškem sem bil devet dni lačen in sem tedaj stestiral zmožnosti telesa. Je pa tukaj vedno več Slovencev. Moj ego je močno načet. Tri mesece dobivam socialno pomoč. Dajo mi 135 evrov, s tem pokrijem stanovanje in mesečno vozovnico za upokojence. Zame je delati moralno in filozofsko vprašanje. Delal sem od petnajstega leta, sedaj pa ne morem poskrbeti zase. Vse je šlo v k.... Ne samo tukaj. Kompletna situacija. Ta sistem mora propasti. Zgodile se bodo velike spremembe. Vidim, da se sedaj hoče odcepiti tudi Katalonija. Ni vse v tem, da dobiš državo. Treba jo je tudi furati,« konča monolog gospod iz Zagreba. Takisto eden tistih, ki navkljub pomanjkanju skrbijo za lasten videz. Pa čeprav mora skombinirati zaščitne delavske čevlje in plašč, ki ga je dobil pri Rdečem križu.

Mimo pride tudi Lujči, trdoživež blizu petdesetih in bržkone največji poznavalec mestnih ter primestnih načinov preživetja. Vključno s poznavanjem lokacij za ribolov v mestnih in primestnih rekah oziroma bajerjih, ob neki priložnosti je razlagal celo zgodbo o nahajališču užitnih sladkovodnih školjk. »Če grem mimo, se oglasim. Saj veš, kako je. Opravljam priložnostna dela in mi je povsem dobrodošlo, če lahko prihranim tistih pet evrov za kosilo. Včasih je bila hrana tukaj res zanič. Eno in isto. Fejst lačen si moral biti, da si lahko tisto jedel. Sedaj je boljše. Menda kuhajo na drugi lokaciji, pa tudi šefinja je druga.« V Sodexu kasneje sicer povedo, da v center dostavljajo enako hrano, kot jo dostavljajo nekaterim šolam in podjetjem. Kriterij je 14 dekagramov bruto mesa na osebo.

Poleg kuhinje na Poljanski, delilnic hrane Karitasa in Rdečega križa je ena bolj obljudenih točk kuhinja v Plečnikovem podhodu med parkom Zvezda in Maximarketom. Tam ob 18. uri delijo večerje, organizira jih laično katoliško združenje Vincecijeva zveza dobrote. Na dan obiska je bil na meniju zrezek v omaki s pečenimi kolobarji krompirja. Vonj prehranjevalnice je mamljivejši kot na Poljanski, čeravno mnenje o klienteli iz Plečnikovega podhoda med Poljančani ni pozitivno. Pravijo, da je med njimi veliko narkomanov, staroalkoholiki pa narkomanov ne prenašajo. »Super je, samo je pa treba prej zmolit,« pove obiskovalec. Molitev je resda bila, vendar kratka, očitno namenoma neobremenjujoča za čakajoče. Nekaj obrazov s Poljanske se je znašlo tudi v popoldanski vrsti. Za distribucijo so skrbeli prostovoljci. Domala ducat njih. Poleg osnovnega obroka je bila na meniju tudi solata, prav tako je vsak dobil vrečko s sokovi. Zadevo je vodilo drobno dekle, Simona Stegne, ki pove, da dnevno razdelijo približno 60 obrokov: »Gre za enako hrano, kot se kuha za študente v študentskem domu v Rožni dolini.«

Če seštejemo vse obroke, je po zastonjski topli obrok v Ljubljani na omenjeno sredo na omenjeni dve lokaciji prišlo dvesto ljudi. Seveda to ni vse. Hrana se v Ljubljani deli še na nekaterih lokacijah. Mestna občina Ljubljana je za sofinanciranje programov, namenjenih brezdomnim in ljudem, ki živijo s tveganjem revščine, v letu 2011 namenila skoraj 400.000 evrov, od tega dobrih 110.000 evrov za delovanje Zavetišča za brezdomce na Poljanski cesti, katerega program vključuje tudi strežbo toplih obrokov. Poleg navedenih programov, ki jih sofinancira MOL, brezplačne obroke v Ljubljani organizirajo še nekateri drugi ponudniki, kot sta Kapucinski samostan in Dom Marijinih sester.

Že nekaj časa je v obtoku tudi ideja obnovitve ljudske kuhinje, za katero pa ne najdejo lokacije. No, na MOL se nagibajo k drugačni rešitvi: »Poznamo rešitve z enakimi rezultati, kot jih ponuja ljudska kuhinja, vendar so mnogo bolj diskretne in prizanesljivejše do uporabnic in uporabnikov ter hkrati organizacijsko veliko bolj enostavne kot vzpostavitev delovanja ljudske kuhinje. V Ljubljani je na primer več restavracij s kakovostno prehrano po dostopnih cenah, kjer bi lahko različne dobrodelne ali filantropske organizacije (prav tako tudi donatorji oziroma idejni vodje ljudske kuhinje v Ljubljani) zakupile obroke za revne, ki z bonom za kosilo ne bi izstopali od drugih obiskovalk in obiskovalcev restavracije. Tako bi poskrbeli za njihovo prehrano, hkrati pa jim izkazali tudi potrebno spoštovanje ter s tem prispevali k ohranitvi njihovega dostojanstva.«

Znati biti sam

Kako je v Mariboru? V štajerski prestolnici smo se oglasili prav na dan prvih večtisočglavih protestov proti županu Kanglerju. Nekaj ur prej, opoldne, so v gostilni Taborjanka poleg športne dvorane Tabor delili zastonjsko hrano. Na meniju je bila enolončnica s stročjim fižolom, ki je bila v resnici bliže nekoliko gostejši juhi. Ponjo so prihajali samo ljudje s potrdili socialnega skrbstva mariborski brezdomci se namreč prehranjujejo drugje. »Včeraj sem razdelil 330 obrokov, sicer pa dnevno razdelimo štiristo do petsto obrokov,« je povedal gospod, ki je sedel za mizo in sprejemal kartončke, na katerih je črtal datume. Evidentirano razdeljevanje torej. Hrana se kuha v upokojenskem domu Pod gorco. »Po tridesetih letih delovne dobe dobim 191 evrov. Star sem 56 let. Bil sem že na TV. Brezveze. Bil sem avtoličar. Sedaj sem invalid. Zašuštrali so mi roko v rami. Denar porabim za elektriko in plin. Ostane mi 20 evrov na mesec. Ne kadim in ne pijem. In hranim se tukaj. Vsak dan. Hrana ni slaba,« pove prvi sogovornik, ki je poobedoval na lesenih gostinskih mizah na zunanjem vrtu. Oglasi se kolega z druge strani mize: »Nič ni vse skupaj. Same juhe jemo. Pojedel sem pred desetimi minutami, pa sem spet lačen. Ko bom prišel domov, si bom moral speči dve jajci. Klošarji spodaj pri Karitasu imajo polno kosilo, vendar pa tam lahko dobijo hrano samo brezdomci. Mi ne moremo, ker imamo stalno bivališče.« Drugi nadzornik razdeljevanja se pritoži: »Razumem, da sem hodijo ljudje, ki so težki socialni primeri, vendar pa ne razumem, da se tukaj hranijo fantje, ki so v najboljši formi.«

Recimo, da je eden takih fant, ki se je pred gostišče pripeljal na skuterju, v razdeljevalnico pa vstopil z nosilcem s petimi menažkami (posodicami za hrano, op.p.). »Prišel sem po pet obrokov. Nesem domov. Za mamo, sestro, punco, sebe. Na mesec dobim 230 evrov socialne pomoči. Sam kaj pošraufam po strani. Malce mi je že nerodno, da hodim sem po hrano. Pri 32 letih bi raje delal, vendar pa je tako, kot je, in s tem je treba živeti,« pove Darijan. V razdeljevalnico vstopi tudi gospa, ki očitno odstopa od okolice, tako po blagem obrazu kot načinu govorjenja, sproščeni gestikulaciji, radovednih očeh. »Od aprila se hranim tukaj. Od tega se sicer nič ne naješ. To je bolj juha. In ni moj edini obrok v dnevu. Zvedela sem od prijatelja za tole tukaj, pa sem si rekla, zakaj pa ne bi izkoristila. Nesem domov. Zase in za hčerko. Bila sem učiteljica likovnega pouka, sedaj sem pa že devet let brez službe. In nič mi ni nerodno. Nimam predsodkov. Za te stvari nisi nikdar kriv sam. Krive so okoliščine, in za to ti ne sme biti nerodno,« mi v simpatično hitri govorici brez težav in zadržkov razloži svoj primer.

Nekaj stran je posedal dolgolasi in sivolasi Otmar. Rojeni Mariborčan petdesetih let. Po izobrazbi gimnazijski maturant. Brezposeln prav tako že deset let. »Nisem za fizična dela, torej da bi za par evrov na uro tvegal življenje na kaki visoki strehi, tako da živim od socialne.« Pravi, da je v zadnjem času močno shujšal, ker je fasal neki virus. Sumi tudi socialno hrano. »Ni mi všeč ta hrana. Saj razumem ljudi, da pridejo sem jest, vendar pa sam marsikdaj enostavno ne zmorem spraviti po grlu tega, kar skuhajo. Je pa že bolje, da si kupim za pol evra zelja in še za pol evra fižola in si sam doma skuham. Vsaj poskrbim, da je okusno. Vendar pa si s socialno pomočjo komajda financiram deset kvadratnih metrov veliko luknjo, v kateri živim. Televizijo imam pri sosedu. Še najmanj težav imam z obilico časa. Znam biti sam. In ravno to je, bi rekel, največji problem ljudi na socialnem dnu. Nekateri ne znajo biti sami. Vajeni so družbe, ki pa je ni.«

Če je Maribor v teh demonstrantskih dneh postal iniciator dogajanja, se od prestolnice razlikuje tudi po številčnosti in pestrosti uporabnikov socialne kuhinje. Mariborčani po hrani iz socialne kuhinje posegajo z manj zadržki, in tudi klientela, ki se v štajerskem glavnem mestu hrani zastonjsko, je bolj pestra v domala vseh pogledih; po večji zastopanosti žensk, po starostnem razponu, saj je med uporabniki več ljudi tudi mlajše generacije, kot po zastopanosti klasičnega srednjega razreda, na katerega v Ljubljani v socialnih kuhinjah zaenkrat še ne naletiš. Je pa vsekakor zanimiva ideja ljubljanske občine, da bi težave s prehrano tistih, ki so obubožali, reševali z nekakšnimi »boni«, da bi ljudje lahko jedli v običajnih restavracijah in se s tem izognili dodatni marginalizaciji.