Nogometna vremena na Škotskem so se vendarle malo zjasnila. Dež, ki je v zadnjih letih pral tamkajšnje zelenice, je vsaj na kratko pregnalo nekaj toplih sončnih žarkov. Škotski nogomet v novem tisočletju ni dosegal takšnih uspehov kot nekoč, ko sta bila Celtic in Rangers del ožjega svetovnega vrha. Rangerji, ki jih je lani na kvalifikacijah za evropsko ligo premagal Maribor, so poniknili zaradi bankrota, škotska reprezentanca se od svetovnega prvenstva leta 1998 ni uvrstila na veliko tekmovanje, klubi v evropskih pokalih praviloma ne dočakajo pomladi, mnogi podobno kot slovenski sezono na mednarodni ravni končajo že poleti. Strm padec je nakazoval, da bo škotski nogomet kmalu omejen na lokalno rivalstvo, kjer pa zaradi sestopa Rangers v nižje lige ni več niti znamenitega Old Firma.

Toda upanje še obstaja. Na to je nakazal Celtic s predstavami v tej sezoni lige prvakov. Ni le kot edini klub poleg Reala v tej sezoni (pa čeprav z igro na moč in brez uživanja v lepoti) premagal Barcelone, ampak se je uvrstil tudi v osmino finala lige prvakov. To mu je uspelo prvič po letu 2008, s čimer je navdušil navijače z Rodom Stewartom na čelu, ki slovijo kot eni najbolj zvestih in zagrizenih v Evropi. Neil Lennon je mož, ki je deteljice s klopi popeljal med najboljših 16 ekip v Evropi. Moštvo je sestavljeno iz povprečnih nogometašev, ki jim je Lennon pokazal pot do uspeha.

Severni Irec, ki je sedem let za Celitc igral kot vezist, je znan po svojih ostrih besedah. Pogosto govori o slabem sojenju, kakšno krepko zna povedati medijem in se zapleta v spore s trenerji drugih ekip, kot je v sezoni 2010/11 po pokalni tekmi svoje čelo prilepil na čelo takratnega pomočnika trenerja pri Rangers Allyja McCoista in mu povedal nekaj grozečih. Zato je bil kaznovan s štirimi tekmami prepovedi tekmovanja. Lennon je bil že kot nogometaš zagrizen, takšen je tudi trener. Morda se je tega naučil tudi pri igranju keltskega nogometa (irski šport z elementi nogometa, ragbija in košarke), s katerim se je ukvarjal v najstniških letih. Kakor koli že, zeleno-belemu moštvu je vbrizgal dobršno mero borbenosti in nepopustljivosti.

Med nogometno in trenersko kariero se mu ni bilo treba boriti le na igrišču, ampak tudi ob njem. Premagovati je moral predvsem strah, kajti večkrat je bil v nevarnosti, ogroženo je bilo njegovo življenje. Pravijo, da je najbolj osovražena oseba v škotskem nogometu. Nekaj so k temu prispevali razvpiti dogodki, v katere je bil vpleten, še več pa verska trenja med protestanti in katoliki, ki se skozi zgodovino močno odražajo tudi v nogometu. Najbolj ob rivalstvu katoliškega Celtica in protestantskih Rangers.

Lennon, ki je katolik, je obenem igral za severnoirsko reprezentanco, ki ima večino navijačev med protestanti, in za katoliški Celtic. V enem od intervjujev je dejal, da bi rad igral za združeno irsko reprezentanco, s čimer je zaradi dolgoletnega katoliško-protestantskega konflikta stopil na občutljivo in nevarno območje. To je med protestantskimi privrženci severnoirske reprezentance izzvalo val ogorčenja. Nekdo je leta 2002 celo telefoniral v oddajo BBC in mu zagrozil, da ga bo ubil. Lennon je že prej dobil grožnje s smrtjo, to pa je bila kaplja čez rob in odločil se je, da ne bo več igral za severnoirsko reprezentanco. Tedaj so ga najbolj moreče izkušnje še čakale. Medtem ko je bil na Severnem Irskem tarča navijačev reprezentance, je na Škotskem dobival grožnje navijačev protestantskega kluba Rangers.

Navijača Rangerjev sta ga napadla na glasgowski ulici in morala zato v zapor. Neki prodajalec avtomobilov ga je zasledoval na cesti, grožnje je dobival prek Facebooka, na internetu je lahko našel svojo sliko, preluknjano z naboji... Vse huje je postalo, potem ko je leta 2010 postal trener Celtica. Po tem je kraljeva pošta prestregla pisma, v katerih so mu bili naboji. Naslovljeni so bili na Lennona in še dva severnoirska nogometaša. Lani sta na njegov naslov Trevor Muirhead in Neil McKenzie poslala pisemsko bombo, ki so jo še pravočasno odkrili in ugotovili, da v njej ni bilo dovolj eksploziva, da bi lahko eksplodirala. Navijača Rangerjev sta morala za pet let v zapor.

Čeprav tisti, ki jim trener Celtica ni pri srcu, pravijo, da ga ljudje ne marajo zaradi osebnosti, ni dvoma: Neil Lennon je žrtev sektaštva. Podvržen je bil številnim nevarnostim, zato je imel, ko je bilo najhuje, štiriindvajseturno policijsko zaščito. A se ne uklanja pritiskom in pravi: »Sem žrtev sektaštva, ampak se ne pritožujem.«