Tokratno zgodbo, razvejano v deset pesmi, mojster načne z očitki, ki se zgrinjajo nadenj: je razvajeni kravatar, domišljavi dušni pastir, nebrzdani ženskar. Stanje je neznosno in mora ubežati, čimprej, a ne še danes, mora se izmuzniti brez obžalovanja in bremen. Tudi če pot pelje domov, ta vrnitev ni njegova izbira, je tolažilna mantra, ki mu jo je v usta položil nekdo drug. Bi stari mojster res rad pisal zgolj ljubezenske pesmi, priročnike za vse (i)zgube na tem svetu in pridigal o spravi razuma in srca (Come Healing)? Ali bi rad rekel, da je le medij, skozi katerega govori »njegova volja« (Going Home)? In za vraga, o katerem domu sploh govori?

Leonard Cohen je glasnik svete preproščine: v ospredje skladb (že skoraj pol stoletja) naseljuje glas, ki je (zadnji dve desetletji) vse bolj globok, teman in gromek; z novimi spremljevalnimi vokalistkami The Webb Sisters in s staro znanko Sharon Robinson dobiva prepoznaven svetel kontrapunkt; ta je tokrat še bolj kristalen in poln kot v preteklih kombinacijah. Če umetnik nikoli ni iskal utehe v konjskih stavah, pa je kot vandrovec po pokrajinah nemirnega duha vselej igral na srečo in jo tu in tam tudi srečal: v brsteči omami, prevratniški veri in med ženskimi nogami. Zato ni presenetljiva gesta, da je k sodelovanju znova povabil Jennifer Warnes in Anjani Thomas. Družbo jim delajo značilni asketski aranžmaji, saj je za Cohena glasbena podlaga postala baza, ki jo na eni strani dograjuje z elektrificirano banalnostjo, na drugi pa z vzvišeno osladnostjo (vrhunec je ta spoj redno dosegal na albumih I'm Your Man, Future, Ten New Songs in malo manj na predzadnjem Dear Heather).

V sredici utripa izvrstna poezija. Je skrivnostna in meditativna, govori o želji, ljubezni in smrti, torej temah, ki zaslombo modrosti črpajo iz svetovnih religij. So to stare ideje? Prerok srca, kot ga je poimenoval eden od biografov, je ob izidu ploščka za britanski časnik Guardian ponudil pomenljiv odgovor: »Ne maram pesmi z idejami. Imajo namreč tendenco, da postanejo slogani.« Sam raje dela na tem, da se sijajni slogani pretopijo v prepričanje srca. Tako je tudi tokrat. Stare ideje so odličen prispevek 78-letnega mojstra, ki z dostojanstvenim staranjem namiguje na to, da še ni rekel zadnje besede. Četudi je na plošči zaznati poslovilne tone (v pesmi The Darkness resignirano ugotavlja, da zanj »ni prihodnosti«, da so mu »šteti dnevi«), poslušalci to neizbežnost vztrajno zanikujemo s parafrazo vzklika z njegovega prvenca: »Hej, ni še čas za slovo.« Zima je še dolga in bitka idej nikoli ni dobljena.