V odprti diskusiji je kot slušatelj spregovoril direktor Atletske zveze Slovenije Boris Mikuž. »Zagovarjamo nično toleranco do dopinga,« so bile njegove uvodne, zelo pomenljive besede. Navrgel je, da se s tovrstno problematiko v širšem pomenu ukvarjajo le v dveh panogah (atletika, kolesarstvo), kar pomeni neenakost med športi. Poleg njegovega predloga, da bi morale slovenske panožne zveze odstotek sredstev, ki jih dobijo iz proračunskih sredstev, obvezno nameniti za boj proti dopingu, pa je bila udarna njegova ocena: »Vsega ni mogoče rešiti le z etiko.« Večina prisotnih je namreč že novembra zasledila afero, ki izvira iz Norveške in se še kako dotika tudi slovenske atletike. V neformalnem razgovoru je Mikuž razkril, da je predsedniku Antidopinške komisije Tadeju Malovrhu svetoval, naj pozorno spremlja, kako se razpleta norveška afera, da se bodo lahko takoj odzvali. »Atletska zveza doslej ni dobila nobenega uradnega dokumenta iz Norveške ali od drugih, da bi morala ukrepati. Vse, kar vemo, izvemo iz medijev. Če bi videli tista elektronska sporočila, potem bi lahko že koga povprašali, kaj pomenijo,« je navrgel med konferenco.

Ob tem ni ušel podatek predavatelja dr. Joška Osredkarja, bivšega šefa slovenske antidopinške komisije, o dveh športnikih z izredno visoko vrednostjo odkritega testosterona, kot izjemen primer odkrite zlorabe. Verjetno ni zgolj naključje, da je bil isti podatek omenjen tudi pred desetimi leti v zdaj že razvpiti svetovalni komunikaciji med trenerjema iz Slovenije in Norveške, Srdjanom Djordjevićem in Petrom Vukičevićem, a v drugem kontekstu. Da se pozitivnega testa ni treba bati, češ da gre le za izjemne »patološke« primere. Predavatelj dr. Lovro Žiberna je na konferenci opisal vpliv rastnega hormona ter predvsem zahtevno odkrivanje. V antidopinških analizah so ga začeli odkrivati šele leta 2008, s posodobljenim testom z daljšim časovnim intervalom šele letos. V letih 2002 in 2003 je bila uporaba rastnega hormona v športu seveda vrhunska znanost. Vpliv tega skozi leta se je lepo odražal na statističnem grafu najboljših dosežkov v sprintu. In verjetno še kje.

Ena od problematik, ki na protidopinški konferenci ni bila posebej izpostavljena, je zakonska podlaga. V Sloveniji je bil antidopinški zakon sprejet leta 2008. »Po tistem so se vsi 'pametni' iz športa umaknili,« je pripomnil eden od sodelujočih. Vendar, kot je poudaril drugi, boj proti temu zlu v športu ne bo nikoli končan. Glede posledic ni treba daleč. Bivša slovenska atletinja Saša Prokofjev je v torek za norveški dnevnik VG opisala trpljenje, ki jo je doletelo po pozitivnem dopinškem testu na svetovnem prvenstvu v Parizu 2003. »Djordjević je nevaren. Uničil je mojo atletsko kariero in me zaznamoval za vse življenje.«