Pred petimi leti je zdravnik takrat skoraj 150 kilogramov težkemu in 50 let staremu Peru Brkoviću, potem ko so v laboratoriju kar trikrat preverili raven njegovega sladkorja, brez olepšav povedal neizpodbitno dejstvo: ob njegovem krvnem sladkorju, ki bi ubil konja, ima pred sabo kvečjemu še tri leta nezdravega življenja z vse večjimi odmerki zdravil. Lahko pa takoj opusti nezdrave razvade, začne hoditi in polno živi še leta in desetletja. To je Brkovića streznilo.

»Še danes mi v ušesih odzvanjajo zdravnikove svarilne besede, ki sem jih takrat prvič vzel zares in prvič razumel. Še zlasti ko me je posvaril, da če mi že ni mar mojega življenja, naj ob tolikšnem sladkorju vendar ne vozim na motorju še svoje soproge, ki me je spremljala tudi na pregledu pri njem,« pravi danes zdrav in za svoja leta postaven Pero Brković iz Zagorja ob Savi. Zavod za izobraževanje o diabetesu ga je nedavno nominiral za laskavi naziv mednarodnega heroja svetovnega dne diabetesa in ga izbral za ambasadorja kampanje proti diabetesu Bodi odličnjak.

Slepil se je, da bo bolezen kar odšla

»Do takrat sem se uspešno slepil, da nisem bolan, da sem sladkorno bolezen tipa 2 pač nekje staknil in bo, tako kot je prišla, tudi odšla. A se to ni in ni zgodilo. Nasprotno, začel sem padati v komo, goltal vse več zdravil, dnevno sem jih jemal že po sedemnajst, bolezen pa se je le stopnjevala. Žena je bila veliko bolj zaskrbljena za moje zdravje kot jaz, saj sem se kar štiri leta uspešno prepričeval, da lahko sladkor kadar koli z lahkoto obvladam. Tako sem vsakokrat nekaj dni pred pregledi res upošteval nasvete in sladkor vsaj kolikor toliko ukrotil, po pregledu pa veselo nadaljeval po starem, s preredkimi in preobilnimi obroki hrane, premalo gibanja...« se spominja Pero Brković. Danes je poln življenjske energije in tudi velik šaljivec. Zato doda, da je že milijonkrat povedal, da vzrok za njegovo odločitev za zdravo in polno življenje ni bil strah, da bi umrl mlad, marveč ljubezen do žene, ki je nikoli ne bi prepustil drugemu! Na življenje gleda skozi optimistična očala, saj nič ne koristi, če se jeziš zaradi stvari, na katere nimaš vpliva. Teh pa je danes na pretek, poudarja Brković. Najraje ima tedenska družinska srečanja s sinovoma in njunima družinama.

Rad pa ima tudi nordijsko hojo, in to tako, da je že malo zaskrbljen, da ni z njo že zasvojen. Tako kot je bil nekoč zasvojen s tabletami, ki jih je moral goltati kar cele pesti. Zdaj že nekaj let ni pojedel nobene tablete, hoditi pa mora vsak dan. In to ne kilometer ali dva, prehodi jih okoli trideset. Izgovor, da za to ni časa, zanj ni več sprejemljiv. »Danes se mi zdi škoda spanja. Vstajam ob treh in pohod opravim do šeste ure zjutraj, pred službo,« pravi. Prav zaradi pravilne nordijske hoje, kot vztrajno ponavlja, so njegovi odvečni kilogrami začeli kar kopneti, tako da jih je danes od 150 ostalo le še 62 in se mora pogosto potruditi celo, da ne zgubi kakšnega preveč.

K primerni telesni teži so pripomogli tudi redni, pogostejši, manjši in predvsem bolj zdravi obroki, pa seveda tudi objemka na želodcu, s katero so mu pred petimi leti s posegom v slovenjegraški bolnišnici za približno četrtino zmanjšali želodec, se Brković nič ne slepi. Pravi, da je včasih k vsem jedem jedel obilne količine kruha, toliko kot ga zdaj poje v celem letu. Pri zmanjševanju količin hrane pa mu je bilo kljub objemki najtežje prepričati možgane in oči. Zato je posegel po manjših krožnikih, ki so bili vsaj na videz bolj polni.

443 kilometrov v eno smer

Čeprav je vnesel red v svojo prehrano, je še vedno prepričan, da je skrivnost njegovega uspeha, s katerim je obvladal sladkorno bolezen, prav nordijska hoja. Že večkrat je tudi prehodil razdaljo med rodnim Dobojem v Bosni in Zagorjem. Prvega pohoda prijateljstva, kakor je poimenoval te pohode, se je lotil že kmalu po operaciji želodca pred petimi leti: 443 kilometrov je prehodil v 11 dneh. Na pohodu v nasprotno smer, kamor so ga še isto leto povabili iz Doboja, ga je večino poti spremljala žena. Ustanovil je tudi društvo Pohod prijateljstva, v katerem pripravljajo poučna predavanja in tečaje nordijske hoje, in se začel spogledovati z novimi izzivi. Zamikal ga je celo Guinnessov rekord, a se je izkazalo, da je uradna registracija takega rekorda povezana z visokimi zneski denarja, česar pa si ne more privoščiti.

Zato je opustil zamisel o uradnih rekordih in se to poletje lotil neuradnega rekorda v nepretrgani hoji. Ko se je tako sredi avgusta znova odpravil na že tolikokrat preizkušeno pot, je bilo v Doboju 45 stopinj Celzija. »Bilo je zelo naporno, a še bolj nevarno, saj so me tovornjaki ponoči dobesedno zrinili s ceste,« je povedal in dodal, da se je zato moral odreči nočni hoji. Je pa zato pospešil dnevno hojo in v treh dneh, kolikor je potreboval do Zagorja, prehodil po 120 in več kilometrov hkrati. Namesto načrtovanega rekorda v nepretrgani hoji je kljub temu dosegel neuradni rekord v prehojeni najdaljši poti v najkrajšem času, pravi heroj, ki je obvladal tudi sladkorno bolezen. Njegov sladkor se namreč danes vrti pod petimi milimoli in Brković je lahko navdih za mnoge, ki v boju s sladkorno še ne zmorejo njegove odločnosti in poguma. Korenita sprememba življenjskega sloga je namreč za večino bolnikov nedosegljiv izziv.

Slabe navade se ukoreninijo

Sladkorna bolezen tipa 2 je tipična bolezen preobilja in je na pohodu tudi v Sloveniji, kjer je registriranih že več kot 115.000 bolnikov. »Debelost ima v razvitem svetu epidemične razsežnosti. Tudi sladkorna bolezen v prvih letih večini bolnikov ne povzroča težav, saj ne boli in ne srbi,« malce hudomušno pojasni Vilma Urbančič, vodja Diabetološkega oddelka UKC Ljubljana. »To mnoge bolnike navda z varljivim občutkom, da se jim ne more zgoditi nič hudega in zato tudi opozoril pogosto niso pripravljeni jemati resno. Dodatna težava je tudi, da so slabe navade, še zlasti prehranjevalne, v zrelih letih, ko se začnejo kazati posledice sladkorne bolezni, v bolnikih že trdno zakoreninjene in je sprememba življenjskega sloga za večino hud, če ne kar neuresničljiv izziv,« nadaljuje. Za izgovor, zakaj ne zmorejo korenitih sprememb, pa v diabetološki ambulanti največkrat slišijo, da za to ni časa, saj živimo v času, ko se vse podreja principom tržne ekonomije in kakovost življenja ni več na prvem mestu, ko se je delovnik raztegnil prek celega dneva in so možnosti za zdrav način življenja, predvsem za zadostno gibanje, okrnjene. Zato so žal vse prepogosto šele zapleti bolezni – bolezni srca in ožilja, zapleti z nogami in na očeh, tisti, ki bolnika prepričajo, da so spremembe nujne. Po izkušnjah zdravnice prevladujejo med bolniki, ki se streznijo in res drastično spremenijo način življenja, tisti po akutnem srčnem infarktu.

V diabetološki ambulanti, ki je v prvi vrsti mesto za pogovor in motivacijo, poskuša veliko bolnikov narediti dober vtis. A stradanje dan pred pregledom v ta namen ni posebej učinkovito, saj raven glikiranega hemoglobina pokaže dvomesečno povprečje in je torej treba biti za dober rezultat dobro urejen skozi daljši čas, opozarja Urbančičeva. Zelo pogosto naletijo na dnevnike samokontrole krvnega sladkorja, kjer vpisane vrednosti nimajo nobene zveze z realnostjo. »Če takemu bolniku uspem obzirno, a vendarle prepričljivo dopovedati, da sem ga prečitala in da to nima nobenega smisla, je to neredko dobra motivacija za spremembo,« opisuje predstojnica in dodaja, da je po njihovih izkušnjah najučinkovitejša motivacija za spremembe po majhnih korakih, počasno hujšanje, malenkost več gibanja – ampak dosledno.

Pojasnjuje še, da sladkorno bolezen dobimo in odnesemo s seboj na oni svet. Sprememba življenjskega sloga lahko nekaterim pomaga, da opustijo zdravljenje z inzulinom ali tabletami – ozdravljena pa sladkorna bolezen s tem ni. To bolezen je vsekakor bolje preprečevati kot zdraviti in je tudi precej lažje shujšati dva kilograma kot dvajset, ugotavlja Urbančičeva, ki meni, da za ohranjanje primerne telesne teže ni treba trenirati za ljubljanski maraton. Povsem dovolj je iti v službo peš ali s kolesom, peš po stopnicah in ne z dvigalom, za konec tedna pa na bližnji hribček in ne v nakupovalno središče.