In zdaj pridemo k združenim navijačem. Naj ubogi reveži skačejo od ponosa ob vragolijah Iličiča, Beriča, Matavža? Naj v zvezde kujejo in slavijo fenomenalnega stratega Slaveta? Eh, ne bo šlo! In tako so mariborske Viole in ljubljanski Green Dragons obsojeni na dva, tri derbije na leto, kjer se dve uri zmerjajo, mečejo stole in petarde drug v drugega in se potem žalostni, ker ne morejo biti prijatelji, razidejo. Sicer pa so to fejst fantje, ki sila radi skupaj spijejo kakšno pivo. Tudi njihova inteligenca ni od muh! Ker ta pravega združevalnega »fuzbala ni«, so se domislili, da bi družno navijali za koga drugega. In so se Štajerci domislili, da bi navijali za Kanglerja, če že za Katanca ne morejo. Ideja se je tako dobro prijela in bila je tako posrečena, da je prerasla navadno navijaško veseljačenje ozkih skupinic ljudi. In naenkrat so navijači postali vsi. Kot pred dobrim desetletjem, ko se večini še sanjalo ni, kdaj je v nogometu ofsajd, do centimetra natančno pa so vedeli, kako dolge smuči ima Špela Pretnar. In so se kar naenkrat do obisti spoznali na nogomet in so bili zanj pripravljeni žrtvovati prosti čas in denar. Tako se je zgodilo tudi z navijanjem za Kanglerja. »Kdor ne skače, ni Slovenc« je zamenjala krilatica »Gotof je!«, vse drugo pa je bolj ali manj enako.

Pred dobrim desetletjem je trio »za vedno in« pel tisto lepo Slovenija gre naprej. Takole gre: »Glej, glej, glej: glej sonce na vzhodu. Glej, glej, glej: glej Slovence na pohodu!« Ker se je navijačem začelo daniti na vzhodu in ker pesmica pravi, da je treba gledati tudi sonce na zahodu, se je navijaško gibanje preselilo še na zahod. Tudi tam so doma navijači. Gorenjci so navijali za nekega Mohorja in jedce mesnih izdelkov, celo rožice so jim pošiljali, in Štajerci so prek sms-sporočil sporočali bratom Gorenjcem, da jih spoštujejo in da se bodo kmalu veselili skupaj. Kot pred desetimi leti in nekaj čez, so se združeni navijači zbrali še v Ljubljani. Tam so navijali za vse »naše zlate fante« od Janeza do Franca, od Zokija do Vinka. Omenjali so nekega Žigo, pa za Karla in Andreja, Zvonka in še enega Janeza so družno navijali. Celo neki Senko je bil na seznamu navijaških imen. A kar je bilo najpomembnejše, družno so rajali Štajerci, Primorci, Dolenjci, Gorenjci, Korošci, Zasavci, Prekmurci, Notranjci in pregovorno gostoljubni Ljubljančani. Zdaj smo vam verjetno razkrili pravo ozadje tako imenovanih protestov. Prave razloge zanje in prave psihološke vzgibe. Kakšna kriza, kakšno nezadovoljstvo z oblastjo in razmerami v državi, kakšni tajkuni, kakšni pokvarjeni politiki, ki nam odžirajo prihodnost, kakšni neoliberalci... Lepo vas prosim. Za čisto navadno navijaško nostalgijo gre.

Grdo je bilo le, da se tisti, za katere so ljudje navijali, doslej še niso prikazali in jim povedali par spodbudnih besed. Eh, tile naši reprezentantje nikoli ne bodo kot fantje zlate generacije. Nikoli ne bodo zamenjali Čeha, Zahoviča, Katanca, Pavlina, Novaka, Osterca, Rudonje, Udoviča.

Zdaj, ko to veste, se lahko vprašate, kako se bo vse skupaj končalo. Se spomnite zadnjega združenega navijanja pred desetimi leti? In potem Južne Koreje?