Manj znano je, da je (skoraj) vsa polobla tako imenovanih eksaktnih ved ob ustanavljanju ljubljanske univerze 1920 počenjala z rektorjem vred vse, da bi se izognila slovenščini kot »hišnemu« jeziku. Na prvi (slovenski) univerzi naj bi se po teh nagibih »sprva« predavalo v nemščini ali vsaj »srbohrvaščini«; pri tem motivacija ni bilo »pozicioniranje slovenskega znanja«, brez katerega svet ne bi zmogel, temveč so to bile – kot izgovor – neizdelane strokovne terminologije.

Prav zato so nekaj fakultet odprli samo zasilno, prva dva letnika, študij bi se nadaljeval v Zagrebu (ta je sploh igral pri nastajanju slovenske univerze zanimivo vlogo: eden izmed načrtov je med drugim predvideval, da naj bi se naša univerza utemeljila kot depandansa zagrebške, v hrvaškem glavnem mestu, sestavili so že vzporedno profesorsko ekipo zanjo). Potem so največji humanisti med slovenskimi »eksaktneži« začeli sistematično zbirati slovensko strokovno izrazje, med njimi na primer Janez Plečnik medicinsko (zbral je okoli 1500 gesel). Na drugi strani pa so se še zmeraj oglašale občasne zahteve po nemščini kot univerzitetnem jeziku; dokler ni stvari presekala druga svetovna vojna.

Ko se je nekaj let in desetletij pozneje del sveta jezikovno globaliziral z anglo-amerikanščino, se je prejšnja jezikovna opozicija spremenila toliko, da je vanjo namesto nemščine vstopil nov »frankovski jezik/lingua franca« – angleščina kot nekakšen mednarodni žargon. V njem naj bi se bilo mogoče slovenski znanosti »pozicionirati« in »rangirati« globalno. Zaradi takega »rangiranja« naj bi se ves šolski oziroma izobraževalni sistem angliziral do najvišje mogoče mere, vsi desettisoči učencev, vsekakor pa desettisoči študentov. Razvnela se je nikoli končana vojna med jezikovnimi globalisti ter tistimi, ki jih imajo ti globalisti za nekakšne domorodce in zapečkarje. Vsi argumenti za in proti, za ene in za druge, so bili že malo manj kot neštetokrat zapisani in izgovorjeni, vsekakor za pametnega in njegov preudarek dovolj.

Niso pa bile (skoraj) nikoli v utemeljevanje vključene nekatere bistvene nejezikovne prvine: morala, samozavest, račun.

– Morala pravi, da skrajni pragmatizem ne odvezuje nikogar od ničesar: slovenščina je za Slovenca, tudi univerzitetnega profesorja in raziskovalca, kaj šele za vse druge, moralno vprašanje – po statistični in »rangirni« logiki se ji res ne splača posvetiti; je pa pač ena od temeljnih in neizbežnih »sestavin« naše kulturno-civilizacijske neponovljivosti (na kakršno »računa« tudi izvirni koncept EU kot »domovine domovin«).

– Pri spraševanju glede samozavesti se oglasi vprašanje, ali se ni v vso to razpravo o slovenščini in angleščini prehudo vrinilo kronično slovensko samopodcenjevanje. Ne bi se bilo smelo: ustrezno prodorne in ustvarjalne glave se bodo v mednarodnem svetu lahko zmeraj »pozicionirale« ne glede na morebitno slovenskost; ko so »zunaj« v širnem svetu, naj po mili volji delujejo v mednarodnem žargonu, saj drugače res ne gre; in jim tudi nihče ne brani. Slovenščina pač ni svetovni jezik, je pa nekakšen prstni odtis duha in narekovalec logike vsakomur, ki se je vanjo rodil.

– Račun – se še enkrat dotakne splačljivosti; v mreži indeksiranja in citiranja, s katero (naj bi) se meri(la) vrednost raziskovalnega dela, velja angleško napisani članek pri nas vnaprej in samodejno več (tudi če gre za narodno zgodovino in sploh tako imenovane nacionalne vede). Torej slovenščina ni samo naporna in nepotrebna, temveč naj bi bila za povrh še dražja, brez posebnega haska, kar kljub mednarodnemu videzu pomeni, da ne prinaša »točk« niti v domačem (zaenkrat še) samoslovenskem kvalifikacijskem uradovanju.

Stvari so precej bolj banalne, kot bi se dalo sklepati po velikih (in veliko) besedah.

P. S.: Jezik je razmeroma urna zadeva. Svojčas smo na TV lahko poslušali slovensko zavednega koroškega duhovnika, ki je pripovedoval, kako mora biti ob smrtni postelji večkrat za prevajalca med dedom (ki umira in ne zna nemško) ter vnukom (ki je vsaj do nadaljnjega še živ in bi rad dedoval, pa ne zna slovensko). Jezik torej lahko ugasne v dveh generacijah; in zakaj naj bi bili strokovni žargoni izjema? Samo zato, ker so natisnjeni? Predvsem velja tudi tu zakon atrofije: neraba pomeni postopno odmiranje in na koncu izumrtje.