Žanjemo sadove štiriletnega dela. Garanje je poplačano z uspehi. Potem ko smo spomladi 2011 ugotovili, da preveč zaostajamo v smučarskem teku, smo lansko sezono načrtno žrtvovali za dvig telesne pripravljenosti. Povečali smo obseg treninga, pred letošnjo sezono smo malo spremenili način treninga, da ne bi bilo vse preveč monotono. S kolesi smo šli na morje, hodili po gorah, se povzpeli na Triglav. Ko so fantje tekli na najvišji slovenski vrh, tega sploh nismo občutili kot trening, čeprav so vzpon in spust opravili v petih urah.
Na prvo tekmo sezone ste prišli brez enega skoka na snegu.Čeprav je trening v Ramsauu odpadel, ker se je tam stopil sneg, ni bilo težav, ker so bili v formi že na zadnjem treningu na plastiki.
Kako gleda na vas konkurenca, saj ste postali nevarni velesilam?Večinoma so bili pozitivno presenečeni. V nordijski kombinaciji je malo drugače kot v drugih panogah, saj smo trenerji med seboj povezani v klapo. Veliko se družimo, zato ni nevoščljivosti, ampak so nam uspeh privoščili ne glede na to, koliko smo vložili.
Ali so po dobrem začetku pričakovanja zelo zrasla?Ne. Če vse naredimo optimalno, smo lahko tudi na stopničkah, a obenem je ekipa tako majhna in mlada, da zdrs po lestvici rezultatov pomeni že vsaka najmanjša napaka z napačno izbiro smuči.
Zaradi varčevanja je majhna tudi spremljevalna ekipa.Ob meni je le še serviser za tekaške smuči, Čeh Tomaš Kurik, ki je pravi mojster svoje obrti. Skakalne smuči običajno fantje pripravijo sami. Izjema je, če imamo tekmo skupaj s skakalci, tedaj nam priskoči na pomoč njihov serviser iz Elana. jo