V nedeljo vam je potekel trimesečni odpovedni rok, ki ste ga imeli v pogodbi s švicarsko rokometno zvezo. Ali je zdaj povsem konec sodelovanja s Švicarji?

Da, to je dokončen konec mojega uradnega sodelovanja s švicarsko zvezo. Do nje nimam več nobenih obveznosti, niti moralnih niti kakšnih drugih. Želja obeh rokometnih zvez je bila, da v duhu nadaljnjega sodelovanja korektno izpeljemo zadevo. Stvari nismo želeli zaostrovati, čeprav bi to lahko storili, ampak smo se dogovorili v slogu ferpleja. Poleg tega smo imeli mi namesto mene dobro začasno rešitev, Švicarji pa ne.

Že ob kandidaturi ste pošteno povedali, da imate odpovedni rok. Se vam vseeno ne zdi vsaj nenavadno, da reprezentance že na njeni prvi akciji ne vodi nova selektorica?

Navajena sem tega, da nekateri v vsaki zadevi in postopku najdejo nekaj negativnega, nekateri pa me imajo še prav posebno na piki. O vsem sem odkrito in pravočasno obvestila vodilne na RZS, zato zaradi sedanjih odzivov ne bi delala posebnega cirkusa. Verjetno bi bilo še bolj optimalno, če bi na Nizozemskem jaz vodila reprezentanco, vendar sem prepričana, da je bila rešitev z Urošem Bregarjem, Anjo Frešer in Borisom Deničem, ki nam je zares veliko pomagal, zelo dobra.

Je obstajala kakšna možnost, da bi lahko vodili ekipo v Apeldoornu?

Ne, ni bilo nobene možnosti, čeprav sem si zelo želela, da bi lahko reprezentanco vodila na Nizozemskem. Računala sem, da bodo Švicarji hitro našli novega selektorja ali selektorico: če ne v dveh tednih, pa vsaj v mesecu ali mesecu in pol. To se mi je zdelo dovolj časa, toda oni so bili tako zadovoljni z mojim delom in sodelovanjem, da so mi dejali, da ne bodo iskali drugega, ampak so želeli, da sem z njimi še zadnje tri mesece.

Ali ste si že ogledali posnetke tekem Slovenije na turnirju na Nizozemskem in kakšna je vaša ocena prikazanega?

Na žalost si jih še nisem imela časa ogledati, ker sem se zaradi službenih obveznosti šele včeraj popoldan vrnila iz Srbije. A po informacijah, ki sem jih dobila od Bregarja in sodelavcev, je jasno, da smo v Apeldoornu naredili velik napredek. Še nedavno smo proti Češki izgubljali z več kot desetimi zadetki razlike, zdaj pa smo premagali močno Avstrijo in v zadnjih sekundah za zadetek izgubili proti Nizozemski, ki je del širšega evropskega vrha. Velik korak naprej je tudi to, da so se povabilu v reprezentanco odzvale vse igralke, kar se v preteklosti ni dogajalo.

Slovenska ženska reprezentanca je dokaj mlada in ima velik potencial, a bolj skrb vzbujajoče je dejstvo, da najmanj štiri leta – od EP 2010 do EP 2014 – ne bo sodelovala na nobenem velikem tekmovanju.

Igralski potencial in perspektiva sta zelo dobra, a bo treba v to vlagati še več, trdo delati... Vsa igralna mesta imamo dobro pokrita, nekatera celo vrhunsko, desno stran pa nam lahko marsikdo upravičeno zavida. To, da nas vsaj štiri leta ne bo na velikem tekmovanju, je zagotovo velik udarec. A to ni posledica dogodkov v zadnjih tednih, ampak tistega, kar se je dogajalo že pred tem. Vse, kar smo storili v zadnjih tednih, vključno z nastopom na Nizozemskem, je brez dvoma obračanje krivulje prejšnjih neuspehov strmo navzgor – na igrišču in zunaj njega.

V Krimu prisegajo na tujke, a po drugi strani je mogoče dobro, da slovenske reprezentantke zato odhajajo v druge domače klube in/ali tujino, kjer imajo večjo minutažo in si pridobivajo zelo dragocene izkušnje.

Ne bi se strinjala s tem. Z vsem spoštovanjem do slovenske lige, ki je dobra in za katero upam, da bo še boljša, toda igranje tekem v njej in tistih v evropski ligi prvakinj sta dva povsem različna svetova. Vsi smo bolj ali manj žalostni, da Slovenke v Krimu dobivajo tako malo priložnosti za igro, vendar v to ne morem in tudi nočem posegati. Ampak to ni glavna težava, je samo ena izmed številnih.