Zavodu Maribor 2012, ki je bil ustanovljen za namene izvedbe projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), so šteti meseci. Odlok o njegovi ustanovitvi določa, da bo s 1. julijem 2013 njegovo poslanstvo opravljeno. Skupaj z zavodom bo med drugim v zrak izpuhtelo 30 delovnih mest.
Ideja je, kot pojasnjuje programski vodja EPK Mitja Čander, »da bi se sedanji zavod preoblikoval v novo pravno osebo z izrazito majhnim hladnim pogonom, ki bi ga v podobnih deležih kot EPK, torej pol-pol, financirale država in lokalne skupnosti«. Ker je predlog prišel v času največjega zategovanja pasu v kulturi, ne preseneča, da je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) že dalo odločen »ne« ideji, da bi novo institucijo podprlo v predlagani obliki.
Do zamisli so zadržani tudi nekateri predstavniki mariborske kulture. Založnica in odgovorna urednica DialogovEmica Antončič opozarja, da se iste visokoleteče fraze o dolgoročnih pozitivnih učinkih, potencialih in priložnostih ter širšem razvoju ponavljajo, že odkar se je v Mariboru začelo govoriti o EPK. »Da se ponavljajo tudi ob koncu projekta, je samo dokaz, da je bila priložnost v razvojnem smislu zamujena in da se z idejo o kulturnem stičišču regije zvoni po toči.«
Država ne zmore novih obveznosti
Na osnovi česa ocenjujejo, da je nadaljevanje dela zavoda v javnem interesu, smo preverili pri predsedniku sveta zavoda Rudolfu Mogetu. »Na osnovi velike količine javnih sredstev, ki so bila vanj vložena, in na osnovi izvajanja programov, katerih rezultat je gospodarski razvoj celotne regije. V svetu se nam ne zdi pametno, da bi vsa vložena sredstva končala tako, da bi zaprli vrata in bi ostali le spomini.« Po njegovem se je zgodil tudi prelom v zanimanju tujcev za regijo ter miselnosti in funkcioniranju domačinov.
Kaj konkretno bi nova institucija počela, je medtem še uganka. Po besedah Mitje Čandra bi pripravljala in koordinirala projekte, ki bi se večinoma financirali iz evropskih sredstev. »Vsebina še ni določena in projekti bi se morali šele identificirati.« Zavod sicer ni edina mogoča oblika, pač pa razmišljajo tudi o svetu, agenciji ali koordinaciji. Če ima zavod zdaj 30 zaposlenih, bi jih lahko imela bodoča institucija največ šest, kar Mestne občine Maribor, partnerskih mest in države po mnenju Mogeta ne bi bremenilo v preveliki meri.
»V trenutni situaciji ne predvidevamo novih javnih zavodov,« je uradno stališče MIZKŠ, kjer dodajajo, da bi institucija ob izpolnjevanju pogojev seveda lahko kandidirala na njihovih razpisih. Na ministrstvu omenjajo tudi potrebo po konkretnejši evalvaciji, jasni viziji subjekta in predmetno izkazanem interesu lokalne skupnosti. Predsednik sveta zavoda Rudolf Moge in generalna direktorica zavoda Suzana Žilič Fišer stališče ministrstva komentirata z izjavo, da sami uradnega odgovora še niso prejeli ter uskladitev stališč ustanovitelja, partnerskih mest in države še pričakujejo.
Poskus ohranjanja delovnih mest?
Sama ideja pa pušča hladno tudi mariborsko kulturno javnost. Direktor enega največjih mariborskih javnih zavodov Narodnega doma MariborVladimir Rukavina se sprašuje, kaj bi naj ta zavod počel, s kakšnim in kolikšnim kadrom, kakšne naloge naj bi opravljal in kako naj bi bil financiran.
»Če obstaja kakšen elaborat, bi ga morali videti in preštudirati, da bi lahko dali tehtnejši odgovor. Zato lahko podamo zgolj načelno mnenje – če bi torej naj ostal, bi ta zavod moral početi nekaj, česar ne počno ali v razširjeni kadrovski zasedbi ne bi mogli početi že obstoječi javni zavodi s področja kulture v mestu.«
Finančna in sistemska podpora slehernim prizadevanjem za večjo produkcijo kulture v Mariboru je vedno pohvalna, pravi Boris Vezjak s Filozofske fakultete Maribor. Vendar je po njegovem odprta dilema, od kod se bo stekal denar in ali lahko nadaljevanje projekta strukturno onemogoči polni pluralizem kulturnih praks. »V zadnjih mesecih je postalo jasno, da se nekateri občinski kulturni razpisi niso realizirali pod pretvezo, da je bil ta denar namenjen za projekte EPK. S tem se je potrdilo staro geslo, na katerega že dolgo opozarjam: na hegemonizacijo kulture v mestu, kjer si lahko kulturni producent le, če deluješ v okvirih projekta EPK, saj le ta možnost omogoča občinsko financiranje. Drugače te ni ali si močno deprivilegiran.«
EPK je prinesla živahno kulturno dogajanje v mesto in omogočila eksistenco za določen čas precejšnjemu številu kulturnikov in kulturnih organizatorjev, ugotavlja Emica Antončič. Vendar gre pri pobudi za nadaljevanje dela zavoda po njenem tudi za poskus zagotoviti nekaj delovnih mest še po prenehanju projekta, ki pa nima kakšnih velikih možnosti za uspeh glede na to, da sta tako vlada kot občina že letos zmanjšali sredstva za kulturo, obeti za prihodnje leto pa so še slabši, kot pravi. »Kruta realnost našega mesta ostaja enaka kot pred EPK: mariborskih množic ni prebudila kultura, na ulice so jih spravili radarji.«
