Animateka bo poleg filmske retrospektive Joanne Quinn predstavila še razstavo originalnih risb iz njenih filmov, ki jo je avtorica naslovila Gibljive slike. Prav omenjena razstava pokaže, kako Joanna Quinn že več kot četrt stoletja ustvarja edinstven animacijski opus, ki je v celoti narisan na papir in prozorno folijo. Lahko bi rekli, da so zaščitni znak njenih animacij prav risbe, izrisane z mehkimi potezami, ki jih avtorica animira na povsem svoj način, brez pretirane postprodukcije, s čimer ustvarja antipod trendovskim računalniško ustvarjenim podobam.
Od risbe k animaciji
Glede na dejstvo, da je risba osnovni in poglavitni element njenega dela, ne preseneča, da se je Joanna Quinn sprva hotela posvetiti stripu. »Že odkar pomnim, sem uživala v risanju, in preden sem se vpisala na kolidž, sem želela na vsak način postati stripovska avtorica. V tistem času sem bila velika oboževalka stripov Posy Simmonds in tako kot ona sem hotela nekega dne objavljati časopisne stripe.« Stvari pa so se obrnile drugače, ko je začela študirati grafično oblikovanje na Univerzi Middlesex, kjer je odkrila čar animacije. »Ko sem prvič animirala nekajsekunden odlomek, sem ugotovila, da sem našla svoj medij, in zahvaljujoč dobrim učiteljem sem se odločila za animacijo.«
Eden teh učiteljev je bil tudi Les Mills, profesor, producent in pisec scenarijev, s katerim sta leta 1985 ustanovila Beryl Productions International. Partnerstvo še vedno traja, njuno sodelovanje pa Joanna Quinn opisuje takole: »Po eni strani imava zelo jasno določeni vlogi – Les piše, jaz rišem. Vendar skozi celoten proces ustvarjanja filma komunicirava, izmenjujeva mnenja in kritike ter na ta način vplivava na delo drugega. Glavna razlika med nama pa je v tem, da se pri iskanju idej in navdiha jaz posvečam fiziognomiji in gibanju ljudi, on pa se ukvarja z njihovo psihološko platjo.«
Njuno sodelovanje se je začelo že z režiserkinim diplomskim filmom Ženski večer (Girl's Night Out, 1986), ki je ob premieri na festivalu v Annecyju navdušil tako kritike kot občinstvo. Film je duhovita replika na mačizem ter poklon sproščenemu ženskemu poželenju, v njem pa se je prvič predstavila tudi netipična antijunakinja Beryl, ki sta jo Joanna Quinn in Les Mills uporabila še v dveh bolj osebnih filmih, in sicer v filmu Body Beautiful (1990) ter v prvem delu serije Sanje in želje: Družinske vezi (Dreams and Desires: Family Ties, 2006).
Preplet fikcije in realnosti
Prvencu so sledili filmi Elles (1992), Britannia (1993), Slavni Fred (Famous Fred, 1996) in Žena iz Batha (Wife of Bath, 1998). Po mnenju mnogih v opusu Joanne Quinn izstopa predvsem film Britannia, strupena in brutalna obtožba razvoja in zatona britanskega imperializma, v katerem je avtorica izkazala vse raznolike značilnosti svojega dela – odlično karakterizacijo, humor, sijajne risarske sposobnosti in izjemno animacijsko tehniko.
Na Animateki bosta Joanna Quinn in Les Mills vodila tudi mojstrski tečaj, na katerem bosta predstavila Beryl Productions International in svoj novi film v nastajanju. Film je nadaljevanje že omenjene serije Sanje in želje in ima delovni naslov Affairs of the Art. Po besedah režiserke je zgodba preplet fikcije in realnosti, junakinja Beryl pa je zopet seštevek resničnih ljudi, ki jih poznata s scenaristom. V zvezi z omenjenim filmom Joanno Quinn še posebej zabava dejstvo, da postaja podobna svoji junakinji in da se tudi njeno življenje vse bolj spreminja v mešanico fikcije in realnosti. »Beryl si je tokrat v glavo zapičila, da hoče postati priznana slikarka in tudi jaz sama sem začela razmišljati, ali se ne bi raje posvetila slikarstvu. Možnost, da se bom z leti preobrazila v Beryl, v ekscentrično in čudaško 'wannabe' umetnico, se mi tako ne zdi več nemogoča.«