Koliko pacientov imate danes v bolnišnici?

V povprečju jih imamo vsak dan med 180 in 190. Imamo 210 postelj in smo druga največja psihiatrična bolnišnica v Sloveniji.

Med vsemi bolnišnicami ste prav pri vas v zadnjih 50 letih najbolj zmanjšali obseg postelj. Je bilo to načrtno ali so tako narekovale potrebe?

Če pogledamo 40 ali več let nazaj, so številni pacienti v bolnišnici ostali celo življenje. Ležalna doba je bila praktično 365 dni na leto. Naša bolnišnica je v tem pogledu med vsemi psihiatričnimi bolnišnicami v obdobju svojega obstoja najbolj znižala ležalno dobo, v zadnjih 30 letih za 45 odstotkov, v zadnjih treh pa kar za 10 odstotkov. V tem obdobju je tudi psihiatrična stroka naredila velik korak naprej pri uveljavitvi sodobnejših načinov in metod zdravljenja duševnih bolezni, pojavila so se nova, učinkovitejša zdravila. Vse to je pripeljalo do tega, da se je ležalna doba močno znižala, pri nas denimo zdaj pacienti v povprečju ostajajo na zdravljenju 37 dni. Zagotovo je k temu pripomoglo tudi odpiranje psihiatrije navzven. S širitvijo mreže zunajhospitalnih enot in novimi programi so lahko uporabniki hitreje in lažje prišli do potrebne pomoči. Naša bolnišnica pokriva območje od Posočja do Obale, približno 300.000 prebivalcev, zato je težko pričakovati, da bodo ljudje s teh območji prihajali in se vključevali v programe ambulantnega zdravljenja ali dnevne bolnišnice v Idriji. Treba je bilo graditi na tem, da se bolnišnica odpre in oblikuje mrežo zunajhospitalnih enot tam, kjer so potrebe ljudi po takšnem zdravljenju največje.

Ne gre torej za to, da bi manj ljudi potrebovalo vašo pomoč?

Ne, nikakor. Ugotavljamo, da se razmere, posebno tukaj na Primorskem, v zadnjih letih močno zaostrujejo. Velik delež težav v duševnem zdravju je namreč pogosto povezan tudi s socialnimi in osebnimi stiskami posameznikov. Tudi v prihodnje delež duševnih bolezni ne bo nič manjši. Kot ugotavljajo naši strokovnjaki, se iz leta v leto povečuje predvsem delež obolelih zaradi depresije in duševnih bolezni, povezanih s starostjo.

Omenili ste že vašo razvejano mrežo pomoči. Kakšne dejavnosti širite zunaj bolnišnice?

Širjenje navzven je naša dolgoletna vizija še iz časa, ko je bolnišnico vodila Viktorija Gorjup. V zadnjih nekaj letih smo pod njenim vodenjem odprli dodatne psihiatrične ambulante v Logatcu, Postojni, nazadnje v Izoli, in ambulante kliničnega psihologa v Logatcu, Postojni in Kopru. S tem se želimo še bolj približati ljudem, ki potrebujejo strokovno psihiatrično pomoč. Poleg razvejane mreže zunajhospitalnih enot pa bolnišnica od leta 2008 izvaja tudi program tako imenovanega skupnostnega psihiatričnega zdravljenja. Namenjen je pacientom, ki imajo hujše, kronične oblike duševnih bolezni in so bili večkrat hospitalizirani, pogosto tudi proti svoji volji ali slabo sodelujejo pri zdravljenju. Pomagati jim poskušamo v njihovem domačem okolju.

Pri tem se povezujete z lokalnim okoljem, s centri za socialno delo, domovi za upokojence. Kakšne izkušnje imate, bo skupnostna psihiatrija zaživela?

Psihiatrično zdravljenje v skupnosti v tej obliki vsekakor ima prihodnost. Tudi izkušnje drugih držav, ki so na področju skupnostne psihiatrične obravnave naredile velik korak naprej že v preteklosti, kažejo, da je takšen pristop smiseln in daje pozitivne rezultate. Naša bolnišnica je imela v ta program v začetku vključenih 22 pacientov, leta 2009 že več kot 30, lani 44, danes pa je vanj vključenih že več kot 100 ljudi. Na osnovi podatkov smo ugotovili, da se je v štirih letih spremljanja pri udeležencih programa število ponovnih sprejemov v bolnišnico zmanjšalo za 1,5-krat, čas bivanja v bolnišnici pri istih osebah pa za skoraj petkrat. To potrjuje, da se ljudje ob pomoči ustreznih strokovnjakov lahko zdravijo tudi v domačem okolju in da sprejem na zdravljenje v bolnišnico ne predstavlja edine možne oblike zdravljenja. V bolnišnici je ustanovljena multidisciplinarna ekipa za skupnostno psihiatrično obravnavo, ki pokriva celotno območje Primorske. Vanjo so vključeni zdravnik psihiater, diplomirana medicinska sestra, delovni terapevt, socialni delavec in klinični psiholog. Ekipa izvaja program na terenu vse delovne dni, lahko tudi ob koncih tedna ali praznikih, in sicer kot obiske na domu in storitve, opravljene na lokacijah služb v skupnosti. Ob tem pa se naši strokovnjaki zaradi celovite obravnave pacientov nujno povezujejo tudi z drugimi lokalnimi zdravstvenimi in socialnimi službami.

Kje vidite vlogo nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?

Na Primorskem z njimi zelo dobro sodelujemo. Nevladne organizacije s programi svetovalnic, dnevnih centrov, stanovanjskih in drugih skupin in podobno opravljajo izjemno pomembno poslanstvo, ki predstavlja dopolnitev našemu zdravljenju. Vloga teh organizaciji je pomembna ne samo takrat, ko se posameznik prvič sooča s težavami in omejitvami, ki jih pred njega postavlja duševna bolezen, ampak tudi kasneje, ko se iz zdravljenja v bolnišnici vrne nazaj v domače okolje.

Kje pa vidite vašo vlogo v prihodnjih letih. Kakšne posledice bo kriza pustila na duševnem zdravju?

Splošna krizna situacija, v kateri se trenutno nahajamo, zagotovo močno vpliva na kakovost duševnega zdravja ljudi. Opažamo, da vse več ljudi, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju, poišče pomoč strokovnjaka. Ne glede na to, da se zaradi varčevalnih ukrepov tako kot vsem zdravstvenim ustanovam tudi nam zmanjšujejo finančna sredstva, se bomo še naprej trudili izboljšati kakovost in varnost naših storitev, širili mrežo in obseg izvenhospitalne dejavnosti s ponudbo novih vsebin, predvsem pa nadaljevali s programom psihosocialne obravnave v skupnosti. Ocenjujem, da bo vsekakor v prihodnosti treba še več energije in sredstev kot doslej nameniti preventivnim ukrepom, zlasti tistim, ki promovirajo pomembnost dobrega duševnega zdravja za razvoj zdrave osebnosti posameznika in njegovo dobro počutje

Kdo so vaši najpogostejši pacienti?

V preteklem letu je bilo v bolnišnico sprejetih največ oseb zaradi shizofrenije, shizotipske in blodnjave motnje. Sicer pa med osebami, ki so sprejete na zdravljenje v bolnišnico, prevladujejo moški.

Koliko med njimi jih nima urejenega zdravstvenega zavarovanja?

V zadnjem času vedno več. Kljub temu nujno potrebne zdravstvene obravnave ne odrečemo nikomur. Razlogi za neurejenost zavarovanja so lahko različni, pogosto pa gre za osebe, ki so v velikih osebnih in socialnih stiskah, osebe, ki so brez lastnega vira dohodka oziroma so prejemniki katere od oblik socialne pomoči.

Večina ljudi k vam zaide tam po 40. ali 50. letu. Kaj pa mladi?

Njihov delež se povečuje. Predvsem gre za osebe z duševnimi in vedenjskimi motnjami, ki so posledica uživanja psihoaktivnih snovi. Med njimi prevladujejo zlasti osebe z duševno in vedenjsko motnjo, ki je posledica dolgotrajnega uživanja in zlorabe alkohola.

Kako je z destigmatizacijo duševnih bolezni. Ste kdaj denimo preverjali, kako nanje gledajo vaši najbližji sosedje Idrijčani?

Idrijčani v vseh teh letih zelo podpirajo bolnišnico in živijo z njo. Nikoli nismo imeli težav z domačini, tudi predlogov za izselitev bolnišnice ni bilo. Še vedno pa je tako, da so kljub drugačnim prizadevanjem ti bolniki stigmatizirani. Ob tem, da je bil nekdo hospitaliziran ali da ima težave v duševnem zdravju, še vedno obstaja grenak priokus. Tudi v bolnišnici smo si zato zadali cilj, da bi veliko več naredili na področju preventive. Sodelujemo že z nekaterimi šolami. Učenci pridejo k nam in pokažemo jim, kakšna sploh videti bolnišnica od znotraj. Tudi to je eden od korakov k temu, da se stigmatizacija manjša.