Pa za takšno stanje ni kriv premier Milanović, ki bo Hrvatom nabil davek na nepremičnine, in niti Dinamo ne, čeprav je bil v evropski ligi prvakov tako slab, da bi kranjski Triglav več iztržil. Pa tudi bivši premier Sanader, ki mu na misel ne pride prodati vsaj eno tistih dragocenih ročnih ur, da bi vrnil vsaj malo nakradenega, ni tako globoko zarezal v mehko in občutljivo dušo dalmatinskega človeka, ampak je bil to nihče drug kot heroj, general Ante Gotovina. Trepetali so za njegovo usodo kot mati ob postelji z bolnim otrokom, slavili so ga kot boga in pričakali kot mesijo, da jih bo popeljal dokončati avgusta 1995 nedokončano delo, prišel pa je kot ostareli hipi s sporočilom: »Ljubite se, ne vojskujte. Vojne je konec, čas je za mir!« Dobro, so pomislili Dalmatinci in preostali hrvaški domoljubi, človek je malo izmučen, bog vedi, kaj so mu dajali v obupno nizozemsko hrano v zaporu v Sheveningnu, kdo bi zdrav prišel iz zapora, kjer je vsak dan srečal tisti beštiji Mladića in Karadžića. Dajmo mu čas, so rekli in izpod postelj vlačili dobro naoljene kalašnikovke, da bodo, ko bo Ante po domači košti v Pakoštanih spet tisti pravi in bo pozval: »V boj, v boj, za narod svoj,« nared za finalno dejanje domoljubne vojne.

In kaj je naredil Ante? Tisti Ante, za katerega so otroci vsak večer pred spanjem molili, duhovniki prirejali maše za njegovo zdravje in uspešno skrivanje, sobojevniki pa postrgali zadnje prihranke, da je lahko na Kanarskih otokih cmokljal atlantsko belo ribo in srebal najboljše vino ter je imel najboljše odvetnike pod soncem? Malo se je kazal po večjih in manjših krajih, kjer so ga razglašali za častnega občana in vaščana, s trnkom je hodil na ribone v Pašmanski kanal, v domači krčmi igral briškolo in javnosti sporočal, da je treba gledati v prihodnost, v kateri je treba vsem Srbom dovoliti, da se vrnejo na svoja hrvaška ognjišča. Niti v Vukovar ni šel, tudi v Osijek ne, pa so ga sobojevniki čakali, nobenega intervjuja ni dal, v katerem bi vsaj nakazal, da bo domoljube popeljal v zadnjo in odločilno bitko, v kateri bodo pometli s Srbi, komunisti, pedri, pacifisti, EU-ljubci in preostalimi izdajalci, ki sramotijo Hrvaško. Namesto da bi ponosno paradiral v generalski uniformi, hodi naokrog v zmahanih majicah ali pa v butičnih oblekah in kravatah, pomehkuženo se smehlja in treplja otroke po kuštravih glavicah, kot da bi bil dalajlama, ne pa vojskovodja, strah in trepet vseh, ki jim je cirilica osnovna pisava. »Kri smo scali zanj,« s kepo v grlu razlaga Antejev bivši kamerad, »on pa v ta zadnjo leze državnim institucijam, ki so ga poslale v Haag, in razglaša konec vojne. Kako konec, mater mu, če pa je samo v okolici Knina še vedno kar 17 srbskih družin, ki gledajo beograjski TV-dnevnik in vrtijo srbske pevaljke. Izdajalec je, za nas je mrtev!« Bridka usoda hrvaškega heroja vzbuja v meni nelagodje, da lahko ta val nehvaležnosti in nerazumevanja pljuskne čez mejo. Tudi pri nas bi lahko sliko našega vojnega osamosvojitvenega heroja začeli pljuvati in zažigati, pa je še nedavno visela v vsaki pošteni hiši in na vsakem tovornjaku in so bile celo ideje, da bi jih pribili na zidove vseh javnih prostorov. Na koga pri tem mislim? Da vam to povem, sem dovolj pogumen, nisem pa neumen.