Ameriški umetnostni zgodovinar David Freedberg v knjigi Moč podob (The Power of Images: Studies in the History and Theory of Response, 1989) omenja tudi tale primer iz leta 1462: Sigismond Malatesta, tiran v Riminiju in sovražnik papeža Pija II., je bil v odsotnosti obsojen na izdajo papeža in svetoskrunstvo krščanske vere. Na trgu sv. Petra v Rimu so postavili veliko grmado, na kateri so zažgali Sigismondovo voščeno lutko, ki je bila tako zvesta kopija, da je bolj spominjala na živo osebo kot na podobo; okoli vratu je imela obešen napis »jaz sem Sigismond Malatesta, kralj izdajalcev, nevarnost za Boga in vse ljudi, po odločitvi svetega sedeža obsojen na grmado«.
Takšne voščene lutke so imenovali effigie, sodna praksa sežiganja voščenih lutk obsojencev pa je bila znana kot executio in effigie. V veljavi je bila kar nekaj stoletij (od 15. do 17. stoletja) in še zdaleč ni bila omejena samo na rimsko inkvizicijo. V Franciji so jo uporabljali za časa Ludvika XIII. in Ludvika XIV., v Angliji pa so namesto Cromwella in Bradshawa obsodili njuni podobi: sodniki so vprašali lutki Cromwella in Bradshawa, če sta se pripravljena podrediti razsodbi sodišča; ker sta lutki ostali nemi, sta bili obtoženi izdaje in umora kralja Charlesa I. ter na trgu obešeni.
V Toskani je bila v 15. stoletju razširjena še neka druga sodna praksa podob: immagini infamanti, sramotilne podobe, s katerimi so kaznovali zlasti politične delikte (izdaje, upor) in civilne prekrške (finančne utaje in podobno). Storilci teh prekrškov so morali biti naslikani na zidovih javnih poslopij, k sliki pa je spadal tudi napis z imenom storilca in opisom njegovega delikta; ta način kaznovanja so uporabljali zlasti v primerih, ko se je storilec skrival ali je zbežal. Sramotilne podobe so veljale za takšno diskreditiranje, da so nekateri obtoženci raje sprejeli dejansko kazen (celo smrt z obešenjem) kot javno osramotitev njihovega imena in podobe.
Ti sodni praksi podob sta priklicali v uporabo še tretjo, ki pa je veljala za nezakonito in »magično«, ker je izhajala iz starodavnega običaja izdelovanja človeških figur iz različnih materialov, te figure pa so prebadali z iglami, mleli v prah, jim trgali dele telesa ali jih uničevali, da bi tako škodili tistim, ki so jih te figure predstavljale, ali da bi nanje tako ali drugače vplivali. Ta praksa je v Evropi v 15. stoletju torej znova oživela skoraj hkrati s sodno rabo sramotilnih podob in executio in effigie. In čeprav tudi ti sodni rabi podob nista bili prav daleč od »magične« tradicije, pa sta veljali za pravno sredstvo, ker so s podobami v kaznovalne namene razpolagali tisti, ki so izvajali pravico, medtem ko je ljudska uporaba podob v te namene veljala za nezakonito. Matteo in Galeazzo Visconti sta bila obtožena poskusa umora papeža Janeza XXIII., ker sta izdelala njegov kipec in ga nato razstavila na kose. Včasih pa je za obtožbo zadostovalo že odkritje voščenih figur pri nekom, ki je bil osumljen čarovništva. Očitno je obstajalo verovanje, meni Freedberg, da lahko podoba s pomočjo določenih urokov deluje na osebo, ki jo predstavlja. To je sicer tudi glavna teza njegove knjige, namreč da podoba nikoli ne more uiti magični identiteti s tem, kar predstavlja; in da »magija« upodabljanja ni nič bolj značilna za primitivne kulture, kot je za današnje. Toda v mariborskem primeru ni šlo za nobeno magijo, ampak prej za to, da je nekdanjo sodno prakso podob uporabilo ljudstvo.
