Teja Oblak več let aktivno sooblikuje dogajanje na lezbični sceni v Sloveniji. Je predsednica društva ŠKUC in svoje interese najdeva v lezbičnem feminizmu in novem delavskem gibanju, ki ju raziskuje znotraj Lezbično-feministične univerze in oddaje Sektor Ž na Radiu Študent. Njen prozni prvenec je dobrodošla dopolnitev dokaj skromnega korpusa lezbične proze na Slovenskem, ki nastaja od konca osemdesetih let in ga sestavlja nekaj odmevnejših imen, kot so Suzana Tratnik, Nataša Sukič in Urška Sterle. Nadgraditve, ki jih v korpus vpelje Oblakova, so odmaknitev od avtobiografske perspektive (kar ne pomeni, da v zgodbe niso vključeni nobeni avtobiografski elementi), pluralnost lezbičnih identitet, optimističen in pozitiven odnos do življenja ter – kar bo izjema za celotno slovensko literaturo nasploh – odprt, sproščen in uživaški odnos do spolnosti, ki jo avtorica predstavi precej nazorno, brez nelagodja ali občutka krivde ter z mladostno željo »po še«. Teja Oblak pripoveduje hitro in neposredno, s sočnim izrazjem, ki ga pobira iz različnih jezikovnih registrov. Njene junakinje so aktivne ženske, ki se, kadar je to potrebno, brez moraliziranja in odvečnega preizpraševanja postavijo družbi po robu. Tudi sodobna lezba se namreč sooči z nerazumevanjem s strani širše družbe, a tovrstnim izzivom pljune v obraz, pokončno zabrusi kakšno nazaj in celo nekoliko uživa v tem, ko s svojo »neprimernostjo« žali nosilce dogmatične normalnosti ali tako imenovanega dobrega okusa (Feministka).
Zbirka kronološko zaobjame rojstvo in konec neke lezbične življenjske poti: začne se z iniciacijo v lezbično skupnost (Oris ženskologije) in konča v domu za ostarele (Vojna gub), kjer se lezbijke in geji prerivajo med sabo za premoč in večje število hojic, v čemer lahko zaslutimo tudi kritično bodico, uperjeno na neenotnost lezbično-gejevske skupnosti. Središče zbirke ponudi širok prostor za različne realizacije spremenljivih lezbičnih identitet: Mecenka za porod se začne z ugotovitvijo, da je med reakcijami lezbijk iz leta 2005 in leta 2011 ključna razlika – prve si oddahnejo, ko zagledajo nosečnico, srečne, ker niso na njenem mestu, medtem ko druge potarnajo, zakaj niso same noseče. V zgodbah iz žurerskega podtalja nas avtorica popelje na »medvedji žur« oziroma zbirališče možate gejevske populacije (Fiknik na štiklah) in predstavi lezbično inačico frajerke, ki se ravna po impulzih iz mednožja in obravnava ženske kot seksualne trofeje (Kombinatorika). Superslavica poseže v socialistično industrijsko okolje, kjer nastopata predstavnici vzajemno nasprotnih ženskih vlog: mati in gospodinja se zaljubi v žensko, ki v hlačah in z nazaj polizanimi lasmi prebira klasike feminizma. V nasprotju s takšno zgodbo, katere razplet določijo trša družbena pravila in nesprejemljivost zveze med ženskami, pa so izzivi sodobnega lezbičnega odnosa (Hišne ljubimke) enaki težavam, s kakršnimi se sooča sleherni partnerski odnos, v katerem sodobna individualca preigravata možnosti kompromisa in (ne)sprejemanja partnerskih navad.
Občasna didaktičnost in propagandna nastrojenost, značilna za literature manjšinskih skupnosti, je prisotna tudi v pisanju Teje Oblak, a se obenem prepleta s samokritiko in samoironičnim odnosom do teh značilnosti. V zgodbi Več življenj, en cilj se bojevite klitorese odpravijo v Celje, kjer vsepovsod vidijo »trdne« dokaze za lezbištvo Alme Karlin in se zato skorajda pobijejo s kolegicami teozofinjami, ki v Almi najdejo instrument za dokazilo lastnih prepričanj. Naj še omenimo, da s socialno kritično noto avtorica zaobjame še diskriminacijo drugih, etničnih manjšin (Čebelnjak). Kadetke, tovornjakarice in tete se tako gotovo umeščajo v kontekst lezbične literature na Slovenskem, a se s široko obravnavo mnogoterih življenjskih izkušenj odpirajo tudi širšemu bralstvu.
