Predstavitev velikih slikarskih imen je za galerije vedno hujši izziv: slike menjujejo lastnike in poniknejo v zasebnih zbirkah, tiste, ki so v javnih ustanovah, galeristi neradi posojajo, če organizator ni dovolj ugleden (in/ali vpet v galerijske mreže), zavarovanja posojenih del skačejo do neba… Budimpeštanskemu Muzeju likovne umetnosti je torej z razstavo del francoskega slikarja Paula Cézanna uspel veliki met. Zbrali so milijon evrov in zastavili ambiciozen koncept Paul Cézanne in preteklost: tradicija in ustvarjalnost, s katerim so skušali pozornost usmeriti na navdih, ki ga je Cézanne črpal iz del svojih predhodnikov od 16. do 19. stoletja, od Rafaela do Courbeta. Na ogled je kar okoli sto del (olj, risb in akvarelov), česar na enem mestu ni bilo mogoče videti že od devetdesetih let naprej, spremlja pa jih nekaj navdihujočih »kapitalcev«, od Goye do Poussina.
Vse življenje ista gora
Razstava se začne z eno Cézannovih upodobitev provansalske Gore Sainte-Victorie z velikim borom (1885/87) v bližini njegovega rodnega Aix-en-Provence. Ta gora je emblematični motiv, h kateremu se je vračal vse življenje. Naslikal jo je kar 80-krat, upodobitve skozi čas pa nazorno kažejo razvoj njegovega slikarstva, vse bolj uspešno izražanje globine z barvami (»Rad igram karte. Rdeče strehe proti modremu nebu.«) in postopno uporabo geometrije, ki jo je izrazil z besedami »obdelovati naravo s pomočjo valjev, krogel in stožcev«.
Slikar Paul Gauguin je o Cézannovi privrženosti slikanju narave na prostem celo nekoliko šaljivo rekel: »Južnjak, ki dneve preživlja na vrhu gora, prebirajoč Vergila in opazujoč nebo.« Prav med slikanjem gore Sainte-Victoire ga je leta 1906 ujelo tudi usodno neurje, po katerem je nekaj kasneje zaradi pljučnice umrl. Ob sliki gore že lahko vidimo sliko Pejsaž s Fokionovim pepelom klasicističnega slikarja Nicolasa Pussina (1594–1665), ki je s svojo klasično kompozicijo Cézanna navdihovala pri slikanju gore, malo naprej pa še znamenite Poussinove Et in Arcadia ego (Arkadijske pastirje), verjetno najdražjo sliko na razstavi. Ta sprehod skozi čas dopolnjuje slika kubističnega slikarja Georgesa Braquesa (1882–1963) Park Carrieres-Saint-Denis, ena redkih slik na tej razstavi, ki predstavlja nekakšno nadaljevanje Cézanna v 20. stoletju.
Cézannovo ukvarjanje s starimi mojstri je razvidno iz številnih razstavljenih risb, ki so nastale ob njegovih obiskih v muzeju v Aix-en-Provence in predvsem v Louvru, o katerem je kasneje povedal: »Louvre je knjiga, kjer se naučimo brati. Tisto, kar zahteva resničen in dragocen študij, pa je raznolikost slike narave.«
Učenje od starih mojstrov
V Pariz je prvič odpotoval kot dvaindvajsetleten mladenič s podjetnim prijateljem Emilom Zolajem, nato pa se je vanj vračal in iz njega bežal še večkrat. Prijateljstvo s pisateljem pa se je nepreklicno končalo, ko je ta leta 1886 izdal roman Oeuvre (Umetnina) o slikarju, ki ga preganja nezmožnost uresničitve velikega dela, in o prijatelju zapisal: »Paul ima morda genij velikega slikarja, nikoli pa ne bo imel genialnosti, da bi to postal.« In se je zmotil.
Na pariški Akademiji Charles Suisse se je Cézanne spoznal z impresionističnimi slikarji, ki so ga temeljno zaznamovali in katerih nekatera dela vidimo tudi na razstavi: Camille Pissaro, ki mu je bil neke vrste slikarski oče, s katerim sta skupaj študirala stare mojstre in ki mu je odsvetoval risanje kontur in mu priporočil izgrajevanje forme, Pierre Auguste Renoir, Claude Monet, Alfred Sisley… Z njimi je sodeloval na prvi razstavi impresionistov leta 1874, ki je vzbudila toliko posmeha, in na tretji, leta 1877, nato pa se je od impresionistov oddaljil (skušal je »najti volumen«, atmosfere, kot so počeli impresionisti in kar mu je svetoval tudi Zola) in se čez nekaj let vrnil v Provanso.
Od kopalk do biserov
Na zgodnjih risbah, ki so razstavljene v Budimpešti, je videti študijsko prerisovanje slik in kipov renesančnih in kasnejših mojstrov, tudi njihovih reprodukcij iz revij, ki se jim posveča v prepričanju, da »slikarske šole ne obstajajo, da obstaja le dobro in slabo slikarstvo«. Hkrati pa kronološko sledimo njegovemu izvirnemu ustvarjanju. Tu so mladostna dela, na primer slika Ugrabitev, ki po motiviki črpajo iz antike, zaznamujejo pa jih motivi nasilja in zastrte seksualnosti; ta dela so bila seveda predmet številnih psihoanalitičnih interpretacij o slikarjevem strahu pred močnim očetom, sicer uspešnim bankirjem, ki mu je štiri leta prikrival rojstvo svojega nezakonskega sina.
Eden izmed motivov, ki so obsedali impresioniste, od Renoira do Moneta (kasneje pa se mu je posvetil tudi naš Jakopič), so kopalke. Cézannovih je razstavljenih kar nekaj, študij in kasnejših izvedb, vzporedno z Monetovimi. V teh delih je opazen študij figur starejših mojstrov, ki se jim je Cézanne posvečal, od Rubensa do Signorellija, Zurbarána, pa tudi sodoben odnos do svobode telesa v naravi.
Tematski in študijski vidik razstave iz obiskovalčeve zavesti nekoliko odriva čarnost velikih Cézannovih del, ki jih je na razstavi manj, med katerimi pa je nekaj izjemnih biserov. Eden je nedvomno slika Ženska v rdečem naslanjaču, kasneje preimenovana v Gospo Cézanne, o kateri je Rilke dejal, da daje vtis, »kot bi bil vsak delček slike seznanjen z vsemi drugimi«. Rilke je bil tako še eden izmed tedanjih literatov, ki so intenzivno razmišljali o likovni umetnosti. Poleg Zolaja in Baudelaira je med njimi vsekakor treba omeniti še Stendhala, ki je s knjigo Zgodovina umetnosti v Italiji aktivno posegel v razprave in neposredno nagovarjal Cézanna s tezo, da mora vsak umetnik videti naravo na svoj način. Ta vez med literaturo in likovno umetnostjo se je nadaljevala še v nekaterih avantgardnih gibanjih 20. stoletja, nato pa praktično povsem zamrla.
Izjemni sliki razstave sta tudi dve upodobitvi Igralcev kart, z dvema in štirimi figurami, ki ju je navdihnilo prav tako razstavljeno starejše delo Kvartopirci (1635) bratov Le Nain. In tu je tudi portret Ambroisa Vallarda, galerista, ki je Cézannu leta 1895 končno pripravil prvo samostojno razstavo. Ta je sicer v širši javnosti znova naletela na nerazumevanje, prinesla pa mu je nedvomno strokovno priznanje. Njegov ugled je nato utrdila šele odmevnost predstavitve v Bruslju, na razstavi Indépendants, Neodvisnih.