Cage je bil zvezda, Cornelius pa je legenda

Prévost je pedagog, založnik, avtor treh knjig esejev in teorije improvizacije. Tilbury slovi kot interpret modernih povojnih skladateljev, predvsem Mortona Feldmana, s katerim ga je leta 1960 prvič seznanil prijatelj in sodelavec, avantgardni skladatelj in politični aktivist Cornelius Cardew (1936–1981). Oba sta bila člana kultne eksperimentalne skupine Scratch Orchestra konec šestdesetih let, Cardew je bil njena neizbrisna »očetovska figura«. Po prijateljevi smrti leta 1981 je Tilbury več kot dvajset let pisal biografijo o neizmerno nadarjenem, provokativnem skladatelju, glasbeniku in uporniku, ki je v življenju na kocko postavil vse. Svet ga znova sramežljivo odkriva. Knjiga Life Unfinished je izšla leta 2008, obsega pa več kot 1000 strani.

John Tilbury: Le o najsplošnejših rečeh, o tem, ali si se na odru dobro počutil, če je bil tok igranja dober in podobno. V teh pogovorih ni nič določnega.

Eddie Prévost: Pred koncertom se o muziciranju ne pogovarjava, razen morda o nekaterih tehničnih problemih, postavitvi na odru, ne pa o glasbi. O tem smo se več menili le v začetkih AMM v šestdesetih letih. Takrat smo igrali enkrat na teden, vendar smo zraven razpravljali o širših vidikih, ki so zajemali številne politične, socialne in glasbene premisleke o procesu učenja kolektivne glasbene improvizacije, kjer smo bili ne glede na naša glasbena ozadja v bistvu vsi samouki. Vsi prvotni člani AMM – Keith Rowe, Lou Gare, Lawrence Sheaff in jaz – smo prihajali iz jazza, le Cornelius Cardew je bil iz vrst klasične glasbe, iz krogov resne avantgarde, mislim na Stockhausnov krog, za katerega pa se je izkazalo, da je manj resen, kot si je domišljal.

Eddie Prévost: Zaradi povojne države blaginje in umetniških šol. Prvič se je zgodilo, da je imela širša mlada generacija več svobode, naj bo iluzorna ali začasna. Povojni dogovor je omogočil, da smo imeli prost dostop do izobrazbe in zdravstvene oskrbe. Posledica tega je bila demokratizacija umetniških šol, koledžev, ki jih je obiskovala večina.

John Tilbury: Zaradi zmage laburistov na volitvah leta 1945, ko so presenetljivo premagali konservativce na čelu z vojnim herojem Churchillom, so Američani zavrnili britanske prošnje za finančno pomoč pri povojni obnovi, tudi ekonomista Keynesa. Anglija je za ZDA naenkrat postala grožnja, potencialna socialistična država.

Eddie Prévost: Več mladih ljudi je ob izobraževanju dobilo tudi možnost, da vsaj začasno odložijo takojšnjo zaposlitev. Tako se je pravzaprav začel britanski rokenrol, večina je hodila na »art koledže«, The Beatles, Pink Floyd, jazzarji. To je bila pomembna materialna podlaga, ki se je kot mladi ljudje sploh nismo zavedali.

Eddie Prévost: Res je, tudi po sporih v skupini, ki so bili politični, ko sta Cardew in Rowe v skupino prinesla maoistične ideje, je AMM obstala. Kot ustanovni član lahko povem, da sem se jima tedaj ostro uprl, ker sem bil vedno proti vsakršni obliki avtoritarnosti, za katero v skupini ni bilo prostora. Nikoli se nisem želel podrejati, bil sem preponosen, da bi me usmerjali.

John Tilbury: AMM je gojila nekakšno zaprto prepričanost vase, kakor verska sekta.

John Tilbury: Sami bi ga morali povabiti, drugače ni imel možnosti.

Eddie Prévost: Improvizacijo smo obravnavali drugače kot drugi, recimo Evan Parker ali Derek Bailey.

John Tilbury: Pri njih je bilo več afriškoameriških vplivov, mi smo bili bolj usmerjeni proti vzhodu, proti Kitajski, Japonski, vzhodnjaški filozofiji, konfucianizmu, taoizmu – in to nekaj let pred valom maoizma.

Eddie Prévost: Bom bolj neposreden. Prišlo je do nekaterih križanj poti. Z nami je želel igrati saksofonist Steve Lacy. Bili smo zelo britanski. Za kaj takega moraš najprej vprašati. Obnašali smo se, kakor da je AMM naša privatna posest, kamor je vstopil nepovabljen. Zato smo ga ostro zavrnili. Toda v dobro mu štejem, da nas je pozneje še vedno prihajal poslušat. V skupini smo gojili drugačna etična načela, pravzaprav kar občutek superiornosti, ki pa je bil v osnovi obrambni mehanizem. Mnogi menijo, da lahko med improvizacijo napraviš vse. Ne moreš. Učenje, kaj je tisto, kar smeš in česa ne, pa je nenehen proces. To je bila estetika, ki je šele nastajala in o kateri še sami nismo bili povsem prepričani. Od tod takšna zaščitniška drža.

Eddie Prévost: Ne vem.

John Tilbury: Načeloma bi moral postati, kar pa ni vedno primer. Vsaj bolj strpen človek, vendar manj toleranten do slabih reči.

Eddie Prévost: Okleval sem, ker se težko postavim v položaj razsodnika. Improvizacija iz človeka izvleče tisto najboljše, ko ljudje ustvarjalno sodelujejo z drugimi. Skoznjo se ustvarjajo pogledi na svet in empatija med njimi. To so pozitivne značilnosti, zaradi katerih so mogoče ljudje boljši, kot bi sicer bili.

John Tilbury: Menim, da večina zaradi zahodne podrejenosti individualizmu ne razume, da tega, kar delamo, ni navdihnil kolektivizem, marveč se skozi kolektivizem izraža naša individualnost. V tem ni nobenega protislovja.

Eddie Prévost: Če se vrnem k povojnemu sporazumu. Tedanji kolektivni okvir družbe mi je omogočil razvoj določenih spretnosti in individualnih lastnosti, do katerih drugače ne bi mogel. To očitno deluje tako v širšem kot v manjšem obsegu, kot je mikrokozmos AMM. Moja individualnost sme cveteti, ker mi kolektiv omogoča prostor zanjo. Toda moja odgovornost do kolektiva je s tem še večja, zaradi mojih osebnih in kolektivnih ciljev. Ta dinamika je nenavadna. In, kot pravi John, te koncepte so v veliki meri napačno razumeli. Zgled so moderni politiki. Zanje družba sploh ne obstaja.

John Tilbury: Prosim, ne imenujte me tako. Če bi vprašali Svjatoslava Richterja, kaj dela, nikoli ne bi odgovoril, da je poklicni pianist. Nikoli. Morda pianist ali glasbenik.

John Tilbury: To pa ja. Toda tudi brez tega bi jo igral. Vprašajte druge glasbenike, ki imajo druge službe, pa je njihova glavna skrb še vedno muziciranje. Svojim študentom sem pogosto svetoval: »Ne hodite na glasbeno akademijo. Poiščite si rutinsko službo, ki nima nobene zveze z glasbo, da bo vaša duša zvečer svobodna za igranje glasbe. Ker je akademija mrtva.« Videl sem toliko uničenih umetniških karier, ki so ogromno obljubljale, ker so se ljudje odločili za vstop v glasbeno akademijo. Danes ne izvajam več toliko pravega koncertnega repertoarja. Rad igram komade Mortona Feldmana in dva, tri angleške glasbenike, Howarda Skepmtona, Dava Smitha in seveda Corneliusa Cardewa.

Eddie Prévost: Da, predvsem zaradi praktičnih, ekonomskih in verjetno tudi uredniških razlogov. Nisva je hotela izdati pri večji založbi, čeprav so bile ponudbe. Vnaprej sva vedela, da bodo postavljali uredniške zahteve, ki jih bodo prikrili s tehničnimi razlogi. Eden izmed njih je bil, kako tako obširno besedilo zvezati v eno samo knjigo. To so čisto praktični problemi. Ubadala sva se s tem, ali ne bi bilo bolje knjige izdati v dveh delih, ampak povsem jasno je bilo, da potem nobeden ne bi želel kupiti drugega dela. Prvi del opisuje zgodnja leta, ko je Cardew študiral pri Stockhausnu, čas AMM in Scratch Orchestra v šestdesetih letih, drugi del pa je...

John Tilbury: ... nepopustljiv, neizprosen v opisu Cardewove politične dejavnosti do smrti, ki je bila 24 ur na dan deset let ena in ista stvar, kar sem želel ponazoriti v knjigi. Vendar je bila ta zanj tako izčrpavajoča, da verjetno enako učinkuje na bralca. Neprestano vstajanje ob štirih zjutraj, odhod v tovarno avtomobilov na zbor delavcev, partijski sestanek ob sedmih, potem služba, bil je grafični oblikovalec, opravljanje del, ki so jih drugi pozabili, pisanje zapisnikov sestankov, nov protest. Enkrat je spal sredi Londona na travnatem pasu ob cesti, ker je bil tako izčrpan, kot star potepuh.

John Tilbury: Enkrat po njegovi smrti leta 1981. Imel sem podporo njegove družine. Predali so mi vse gradivo, vsa pisma, dnevnike, druge zapiske. Dnevniki iz zgodnjega obdobja so bili izjemno zanimivi. Potem mu je maoistična partija prepovedala pisanje dnevnikov, ker bi ga lahko inkriminirali. Člani partije so imeli psevdonime, njegovo je bilo Ernest. Bil je neke vrste junak, nepopustljiv, njegovo delo je bilo junaško, uprl se je hudirju, ki ga je verjetno tudi pokončal, česar ne bomo nikoli zagotovo izvedeli. Umrl je v prometni nesreči, neznani storilec je pobegnil.

John Tilbury: Za začetek, nikoli nisem igral klavirja, ker je veljal za malo sramotnega. Zato sem igral na piščal, na nekaj, česar nisem znal igrati. Igranje brez tehničnega znanja je bilo čudovito. Spomnim se gospe, ki je bila študentka umetnosti. Na srečanja je vedno prinesla veliko uro od deda, prelepo je zvonila. Med igranjem je redko, morda dvakrat, trikrat sprožila zvonenje, bilo je čudovito. To je bilo vse, kar je počela, zmerom ob pravem trenutku. Od nje sem se veliko naučil: sprožiti pravi zvok ob pravem času. Ko bi se le improvizatorji to naučili, večina dela nasprotno. (Smeh.)

Eddie Prévost: Celo bolj, kot je bil v resnici. Danes se srečujeva z znanimi ljudmi, ki trdijo, da so bili njegovi člani, pa se jih ne spomnim, Brian Eno, Michael Nyman, Gavin Bryars. V osnovi pa so v njem igrali obrobne vloge.

John Tilbury: Vsak, ki se je le enkrat pojavil na srečanju orkestra in se vpisal na seznam, je s tem postal njegov član. Pravo jedro orkestra so bili popolnoma predani ljudje. Potovali smo z vlakom. Leta 1972 smo nastopili na kulturnih prireditvah v okviru olimpijskih iger v Münchnu. Bilo je krasno. Hudo smo se sporekli z Američani, z Johnom Cagom. Morton Feldman je sredi našega nastopa ogorčeno vstal. Javno nas je obtožil, da to ni glasba Christiana Wolffa. Sledila je velika razprava in prerekanje. Na njej so bili David Tudor, Cage in Feldman. Nesreča zanje je bila ta, da smo Wolffov komad igrali tri, štiri mesece prej in Christian je bil v orkestru. Po izvedbi je rekel, da je bila najboljša med vsemi, kar jih je slišal. Zanimiva zgodnja sedemdeseta leta.

Eddie Prévost: Prej smo igrali po Britaniji. Na eni turneji se je orkester razdelil, en del je šel na jugozahod, v Cornwall, tja je šel John, drugi, v katerem sem bil sam, pa je šel v Wales. Imam se za precej obrobnega člana orkestra, pa sem bil v njem precej več kot Bryars ali Eno. Nisem pa bil z njim vsak teden. Nekaj najboljšega je bilo, ko je Scratch Orchestra, ta potujoči »ciganski bend«, prišel v zakotno vas v Walesu, ki je verjetno še danes nezaupljiva do prišlekov. Toplo so nas sprejeli. Spomnim se tega koncerta, kjer je bilo verjetno vse skupaj videti, kakor da smo ušli iz zaprtega oddelka norišnice. Ko smo končali, so se vaščani povzpeli na oder in nam prelepo zapeli, tam slovijo zaradi imenitnih zborov.

John Tilbury: Ne več toliko. Večina je medtem spoznala, da je bil osebnost, ki jo je treba upoštevati. Nekaj podobnega je zapisal Christian Wolff v osmrtnici: da je bil oseba, s katero se moraš seznaniti in jo vzeti nadvse resno, če se hočeš razvijati sam.

Eddie Prévost: Vendar ga ne navajajo ravno kot glasbeni zgled. V angleškem glasbenem svetu je še vedno odrinjen na rob.

John Tilbury: O ja, ampak saj glasba ni bilo toliko pomembna. V tujini, kjer pogosto nastopam, nobeden ne govori o drugih angleških skladateljih, le o Cardewu. O drugih učijo morda na angleških akademijah, toda Cornelius seže dlje. Njegova velika dela, kot sta Treatise in Great Learning, nenehno izvajajo. Njegov ugled ni sporen in ga spoštujejo. Zanj rad pravim, da je mrtev skladatelj, ki vzbuja vtis, da živi, ne pa živ skladatelj, ki daje vtis, da je mrtev, kar navadno velja za večino.

Eddie Prévost: Ampak tu zadaj je vsa mašinerija, publicistični aparat, celo ameriška državna finančna podpora.

John Tilbury: Cage je bil zvezda, Cornelius pa je legenda. Po mojem mnogo bolj resen človek in skladatelj, ki je postavljal različna, zelo težka, zahtevna vprašanja, tudi taka, na katera ni bilo mogoče odgovoriti.