Rokometu ste se zapisali kot drugemu športu, saj ste v rani mladosti trenirali smučanje.

Oče je bil v mlajših letih smučar in tudi jaz sem, ko sem bil star pet, šest let, že treniral smučanje. Prav smučanje je bilo moj prvi šport v življenju, toda potem me je mama Darja odpeljala na prvi rokometni trening. In od takrat dalje sem ostal v rokometu.

Koliko je rokometni pedigre – vaš stari oče Ernest Marguč je bil vratarska legenda celjskega kluba – vplival na vašo odločitev, da se zapišete rokometu?

Moja prva odločitev, da se iz smučanja preusmerim v rokomet, ni bila povezana s tem. Toda kasneje je bil tudi to eden izmed dejavnikov, da ostanem v tem športu. Rokomet je že kar nekakšna družinska tradicija, ki sem jo najprej nadaljeval jaz, po moji rokometni poti pa gresta tudi moja mlajša brata. Šest let mlajši Gal trenira in igra v kadetski ekipi Celja Pivovarne Laško, Maj, ki hodi v prvi razred osnovne šole, pa je še premlad, da bi treniral v klubu. Toda celjski klub ima selekcije tudi po številnih osnovnih šolah in Maj vadi v okviru rokometnega krožka na eni izmed njih.

Čeprav ste stari šele 22 let, ste mnogim mladim že rokometni vzornik. Kdo pa je bil vaš?

Moj vzornik je bil Vid Kavtičnik, nekdanji igralec Gorenja in Kiela ter zdajšnji član Montpellierja. Igra na istem položaju kot jaz, torej na desnem krilu, drugega vzornika v Sloveniji ali tujini pa nisem imel. Všeč mi je bil tudi hrvaški desnokrilni igralec Mirza Džomba, toda moj edini pravi vzornik je bil Kavtičnik.

Nekdanji trener celjskega kluba Zvonimir Serdarušić je bil prvi, ki vam je marca 2010 ponudil priložnost za igranje v članski ekipi.

Že eno sezono prej sem bil pri takratnem trenerju Tonetu Tislju na pripravah s člansko ekipo Celja Pivovarne Laško, vendar potem nisem dobil priložnosti, da bi zanjo tudi zaigral. Takrat je imel celjski klub tudi drugo ekipo in v tisti sezoni sem nato igral zanjo. Toda že v naslednji mi je novi trener Serdarušič ponudil priložnost, da prvič zaigram v članski konkurenci.

Debitirali ste na prvenstveni tekmi proti Slovanu v Ljubljani. Kako se spominjate članske premiere, do katere vas je pripeljal tudi splet za vas srečnih okoliščin in na kateri ste Ljubljančanom nasuli kar sedem zadetkov iz osmih strelov?

Imel sem veliko tremo, a ko sem dosegel prvi zadetek, sem se povsem sprostil. Od takrat dalje je bilo vse lažje, trema in pritisk pa sta izginila. Da sem prvič zaigral za člansko ekipo Celja Pivovarne Laško, so mi res šle na roko tudi nekatere okoliščine. Nikola Kojić, ki je takrat igral na krilu, je bil poškodovan, Renato Vugrinec je imel prepoved nastopa, zato je trener Serdarušić premestil Dragana Gajića na položaj desnega zunanjega igralca. Tako sem dobil prostor v ekipi na desnem krilu, Serdarušić pa me je poslal v ogenj že od začetka tekme. Toda ne glede na zame srečen splet okoliščin sem svojo priložnost uspešno izkoristil in proti Slovanu pokazal dobro igro.

Maja letos ste pogodbo s Celjani podaljšali do junija 2015.

S klubom sem sicer imel še veljavno pogodbo za naslednjo tekmovalno sezono, ampak sem jo vseeno podaljšal še za dve leti. Zakaj? To je moj matični klub, v Celju tudi živim, v tem klubu in mestu sem naredil svoje prve rokometne korake, poleg tega pa verjamem v klubsko vizijo. Zadovoljen sem tudi s svojo vlogo v ekipi in minutažo, prav tako s tem, kako klub vidi mojo vlogo v prihodnosti. Zato odločitev o podaljšanju sodelovanja z dosedanjim klubom sploh ni bila težka.

Toda z odličnimi igrami v zadnjem času ste postali vroča roba na rokometnem tržišču. Ali razmišljate tudi o morebitnem odhodu v tujino?

Za zdaj ne. In moram priznati, da do zdaj nisem dobil še nobene konkretne ponudbe iz tujine. Prav tako ne verjamem, da bi kakšen klub v teh težkih časih plačal odškodnino zame. Celje je velik klub in iz njega ne bi nikoli odšel v povprečen, ampak zgolj vrhunski klub. Če se bo ponudila priložnost in če bo kdo pripravljen plačati odškodnino, bi morebiti celo odšel, a le v pravi klub. V poštev pridejo samo klubi v Nemčiji ali Franciji, medtem ko je denarno stanje v Španiji trenutno na nižji ravni. Iz Španije trenutno zagotovo ne bi dobil boljše ponudbe in pogojev, kot jih imam zdaj v Celju.

Po dveh fantastičnih predstavah proti Kielu ste v Celju dobili nepričakovan obisk – prišli so protidopinški inšpektorji.

Povratno tekmo proti Kielu v Nemčiji smo igrali v sredo, 21. novembra, v petek pa sta me pred dopoldanskim treningom obiskala protidopinška inšpektorja. Prišla sta v garderobo in mi povedala, da me bosta testirala. To je bila moja prva dopinška kontrola v življenju. Ne, ni bilo neprijetno, ampak le nenavadno in bil sem zelo presenečen. Po njunem prihodu v garderobo sem moral izpolniti poseben formular, nato pa sem dobil škatlico z dvema lončkoma za urin. Ko sem opravil, sta mi povedala, da bodo rezultati testa znani približno v dveh tednih. A ni strahu, da bi bilo kaj narobe oziroma da bi bil pozitiven.

Katera vratarja v Sloveniji in Evropi sta za vas kot strelca najbolj neugodna?

V slovenski ligi je to Cimosov in reprezentančni vratar Gorazd Škof. Je predvsem specialist za obrambe s krilnih položajev, ampak vsaj na zadnjem nedavnem derbiju v dvorani Zlatorog smo ga – če se izrazim v šahovskem žargonu – kar dobro matirali. V Evropi spoštujem predvsem Thierryja Omeyerja, vratarja Kiela in francoske reprezentance, toda ko sodnika zapiskata začetek tekem, spoštovanja in prijateljstva na igrišču ni več. Med tekmo pač skušaš na najboljši mogoč in sočasno tudi najlažji način prelisičiti nasprotnikovega vratarja. In na dveh tekmah proti Kielu mi je to proti sicer odličnemu Omeyerju odlično uspevalo.

Ali se strinjate z oceno, da je obramba slabši del vaše igre?

Da. V napadu mi gre zelo dobro, pri igri v obrambi pa imam še veliko rezerv in prostora za igralski napredek. Mišična masa in teža? Ker igram na krilnem položaju, niti ene niti druge ne potrebujem v tolikšni meri. Če bi povečal katero izmed njiju ali pa celo obe, bi mi to morebiti prej škodilo kot koristilo. Verjetno bi slabo vplivalo na tehniko strela, gibanje...

Celjski klub je v letošnji sezoni v domači ligi v enakovrednem boju za naslov slovenskega prvaka, v ligi prvakov pa za napredovanje med šestnajst najboljših klubov v Evropi.

V državnem prvenstvu sta naša cilj in želja, da se do konca borimo za naslov prvaka in da nam Gorenje predčasno ne pobegne na nedosegljivo točkovno prednost. Trenutno imamo le točko zaostanka za Velenjčani in dve naskoka pred Cimosom, toda sezona bo še dolga in naporna. Če bomo nadaljevali v sedanji formi, smo sposobni na koncu priti tudi povsem na vrh, vsekakor pa je glavni cilj, da si s prvim ali drugim mestom v državnem prvenstvu zagotovimo igranje v evropski ligi prvakov tudi v naslednji sezoni. V Evropi imamo trenutno v boju za četrto mesto v skupini B, ki še kot zadnje prinaša napredovanje v osmino finala, enako število točk, po štiri, kot švedski Sävehof in romunska Constanta. Po premoru zaradi SP v Španiji nas februarja čakajo še tri tekme do konca skupinskega dela, med drugim tudi neposredna dvoboja z Romuni doma in s Švedi v gosteh. Proti njima bomo odločali o svoji evropski usodi, pomembno pa je, da imamo usodo v lastnih rokah. Nismo odvisni od drugih in to moramo izkoristiti, prepričan pa sem, da smo sposobni osvojiti končno četrto mesto in napredovati med elitno evropsko šestnajsterico.

V člansko reprezentanco Slovenije vas je februarja 2010 prav tako prvi poklical takratni selektor Serdarušić. V njej je na vašem igralnem položaju še kopica vrhunskih igralcev, kot so Dragan Gajić, Matjaž Brumen in Vid Kavtičnik.

Gajić je v odlični formi, prav tako tudi Brumen, čeprav ne vem, ali bo še igral za reprezentanco. Po poškodbi in operaciji se je na igrišče vrnil tudi Kavtičnik. Upam, da sem z zadnjimi predstavami v slovenskem prvenstvu in evropski ligi prvakov prepričal selektorja Borisa Deniča, da me bo povabil vsaj na priprave za januarsko svetovno prvenstvo v Španiji. Če se bo to zgodilo, se bom skušal na pripravah dokazati in prepričati selektorja Deniča, da bom med potniki za Španijo. To bi bilo moje prvo veliko tekmovanje v članski kategoriji in nadaljevanje dosedanje reprezentančne kariere v mlajših selekcijah. Bil sem namreč reprezentant v vseh mlajših selekcijah: sem generacija letnika 1990 in sem bil vedno prvi na svojem igralnem položaju, zato sem imel vedno veliko minutažo. Za mano je bil Mario Šoštarič, ki pa je dve leti mlajši od mene.

Slovenija si je s šestim mestom na letošnjem EP v Srbiji visoko postavila letvico uspehov. Kaj lahko doseže na SP 2013 v Španiji, kjer bo v skupini v Zaragozi igrala s Poljsko, Srbijo, Belorusijo, Savdsko Arabijo in Južno Korejo?

Jasno je, da je uspeh v Srbiji krepko dvignil apetite in pričakovanja slovenske javnosti. Sedanja reprezentančna zasedba ima tako kakovost kot potencial, a proti vsakemu nasprotniku mora igrati maksimalno, na polno. Le ob takem pristopu se lahko najmanj enakovredno kosamo in tudi premagamo svetovne rokometne velesile, ob drugačnem pa izgubimo tudi z na papirju slabšimi reprezentancami. To smo izkusili tudi na nedavni kvalifikacijski tekmi za nastop na EP 2014 na Danskem proti Belorusiji v Minsku, kjer smo remizirali. Tam je sicer vedno težko igrati, zelo nenavaden pa je bil tudi zgodnji termin tekem, a sem imel občutek, da smo Beloruse malce podcenili, zato tudi naša igra ni bila na pravi ravni. Na svetovnem prvenstvu v Španiji lahko padeta tudi Poljska in Srbija. Ne vidim nobenih razlogov, da ju ne bi premagali v Zaragozi.