Slovenke so na predkvalifikacijskem turnirju na Nizozemskem sicer prikazale dobre igre, a to ni bilo dovolj, da bi prekinile post nastopov na velikih tekmovanjih, ki traja že od EP 2010 (16., zadnje mesto) in ki bo trajal (najmanj) do EP 2014. Slovenije vsaj štiri leta ne bo na evropskem in svetovnem zemljevidu, kar bo imelo velike, negativne in dolgoročne posledice.

A bolj kot nastop v deželi tulipanov slabo luč na reprezentanco meče dejstvo, da je ni vodila Bonova. Drži, da je že ob kandidaturi obvestila vodilne na RZS, da ji odpovedni rok v Švici, kjer je (bila) selektorica ženske izbrane vrste, poteče 2. decembra. Vseeno si RZS ne bi smela dovoliti, da na Nizozemsko v njeni vlogi pošlje pomočnika Uroša Bregarja, kajti takšni kompromisi mečejo slabo luč predvsem na zvezo. Zagotovo bi bilo bolj smiselno, da bi na položaju do konca turnirja ostal prejšnji selektor Tiselj, nato pa bi (ne glede na tekmovalni razplet) vajeti v roke prevzela končno prosta Bonova.

Toda to ni edina težava ženske izbrane vrste. Priprave so potekale daleč od oči javnosti in medijev, glede na precejšnjo luknjo v blagajni RZS se je moralo varčevati že pri stvareh (hoteli, potovanja, priprave...), ki se potem sčasoma pokažejo tudi na igrišču. Glede na dosedanje neuspehe in kljub očitnemu igralskemu potencialu bo ženska reprezentanca očitno še naprej bolj ali manj delala in tekmovala v ilegali, medijsko in sponzorsko pa bo ostala na stranskem tiru. Skratka, nadaljuje se začarani krog, ki naj bi ga presekala prav Bonova. A začetek (ne le po tekmovalni plati) ni bil obetaven, kajti ženski reprezentanci se tudi na preostalih področjih (denarno, organizacijsko...) ne piše nič dobrega. Ali bo doktorici rokometa reprezentančni voz (tudi zaradi čudne kadrovske politike Krima glede Slovenk in tujk) vseeno le uspelo povleči iz blata?