Pravzaprav smo vedeli le toliko, da tamkajšnjo kuhinjo vodi chef blejske Promenade Bine Volčič in da morajo biti tekmovalci poleg medsebojnega obračunavanja s kuhalnicami tudi čim bolj všečni gledalcem, ki so navsezadnje krojači njihove usode: tisti, ki bo zadnji obstal pred štedilnikom, bo namreč po koncu oddaje, 10. decembra, dobil v upravljanje gostilno v Medvodah.

Srečnežu bo – vsaj na začetku – posel bržkone cvetel. »Vsak dan se pred vhodom pojavi od 20 do 30 nenajavljenih gostov, med katerimi so nekateri pripravljeni čakati tudi po več ur, da se morda sprosti kakšna miza. Približno 300 ljudi pa je na čakalni listi, in če kdo odpove, pokličemo prvega v vrsti,« pojasni varnostnik in preveri, ali smo na seznamu. V gostilno se namreč vstopa le prek njegovega trupla. V nasprotnem primeru bi zavladal kaos, doda prijazni silak, saj skorajda ne mine dan, ko se kakšna nepovabljena družba, opogumljena z alkoholom, ne bi repenčila pred vhodom in želela na vsak način noter.

Veliki brat na vsakem koraku

A še preden prestopimo gostilniški prag, se na vhodnih vratih zagledamo v napis, ki opozarja, da z vstopom v objekt pristajamo na to, da lahko »veliki brat« spremlja vsak naš korak. Nekaj gostov je zategadelj menda kar odkorakalo domov. »Ni ravno luštno,« se spogledata mladi mami, ki jima vsepovsod prisotne kamere – tako kot nam – niso nič kaj pogodu. »Če si otroka ne bi tako močno želela v živo videti svoje televizijske junake, ne bi pristali, da nas snemajo,« dodata.

Še ne šoloobvezna Žan in Tinkara sicer spremljata oddajo le ob koncu tedna, ko jima ni treba v posteljo skupaj s kurami. Zato pa mamici med tednom namesto njiju vsak večer za 15 minut pokukata, kaj se dogaja v tačas najbolj znani slovenski kuhinji, in jima poročata o najpomembnejših dogodkih. »Glej ga, Jani, on je najbolj 'fajn',« reče Žan, ko skozi steklo prvič v živo zagleda svojega priljubljenega kuharja. »Jaz pa navijam za Andreja, ker najbolje kuha,« ga skuša preglasiti Tinkara, ki upa, da ji bo večerjo skuhal prav »njen« tekmovalec.

Z imeni, ki nam sicer ne pomenijo prav veliko, začne opletati tudi šef strežbe Matevž Strajnar: »Danes vam bodo tekmovalci kuhali pod vodstvom Luke. Jani bo na glavnih jedeh, Julijana bo pripravljala tople predjedi. Obenem bo bdela nad pripravo hladnih predjedi in sladic. Ona je danes super Džuli.«

Namesto pišk – goveji rokenrol

Medtem ko na šipo, skozi katero lahko gostje spremljajo dogajanje v kuhinji, predvsem otroci s krednimi flomastri rišejo srčke in vanje zapisujejo imena svojih ljubljencev, šefu strežbe sledimo v zgornje gostilniške prostore, kjer nas preda v oskrbo natakarici Barbari. Ta nas posede k mizi Pri ognju in nam razloži, da ima vsako omizje z razlogom svoje ime. Čisto v sredini je miza Pri šefu, ki je specifična, saj se lahko tamkaj naroči izključno šefov meni.

Ko opravimo z (ne)potrebno proceduro, nam v roke potisnejo jedilni list. Prvo, kar opazimo, je misel chefa Bineta Volčiča: »Hočem narediti nekaj, kar še ne obstaja.« Misel nam daje slutiti, da pohanih pišk in pečenic z zeljem ne bo na meniju. In res jih ni. Namesto tega izbiramo med govejim rokenrolom, telečjim piskrom, solatnim tvistom, jagenjčkom s fregolo, piramido okusov, noro dobrimi njoki, čokoladnim janezom in podobnimi jedmi oziroma kreacijami, kot je moderno reči.

Začetno nelagodje, ki ga povzročijo kamere – najbližja je na steni le meter stran od nas in je uperjena direktno v naše krožnike – preženemo z aperitivom in kmalu nismo več pozorni na to, ali si trebimo nos ali zehamo z odprtimi usti. A kamere očitno dobro služijo namenu, saj našemu fotoreporterju sredi prve predjedi – izbrali smo različne, tako da smo lahko vsi poskusili vse – zabrni telefon, klicatelj pa ga pouči, da ni lepo jesti drugemu s krožnika.

Med gosti prevladujejo Štajerci

Čakajoč na glavno jed, se malce razgledamo po gostilni, ki zaradi vseh mogočih napisov, posvečenih hrani, deluje kar malce kičasto. V zgornjih prostorih so to popoldne bolj umirjeni gostje, spodaj – v srčiki gostilne – pa je slišati predvsem štajerski naglas.

»Približno 65 odstotkov vseh naših gostov prihaja s štajerskega konca. Sledijo jim okoličani, v manjšini pa so Dolenjci in Primorci. Največ je družin z otroki,« pove Strajnar, ki na vprašanje, čemu pripisuje prevlado Štajercev v gostilni, odvrne, da očitno najbolj zavzeto spremljajo televizijski spektakel.

Torej prihajajo v gostilno le ljudje, ki gledajo šov? »Točno tako. Velikokrat nam celo gostje posredujejo kakšne informacije, ki smo jih sami zaradi prezaposlenosti preslišali,« razloži šef strežbe, medtem ko se sami kar malce zamislimo, saj smo očitno edini v lokalu, ki o televizijski kuhariji nimamo pojma. Od šefa strežbe izvemo še, da gostje največ sprašujejo po aktualnem šefu gostilne, torej Binetu Volčiču, in če ga ni na spregled, so kar malce razočarani. Na stekleni steni, ki loči goste od kuharjev, pa se v zadnjem času največkrat pojavljata imeni tekmovalcev Janija in Julijane, ki sta po mnenju šefa strežbe tudi glavna kandidata za prevzem gostilne.

A gostje vendarle prihajajo tudi zavoljo hrane, poudari naš sogovornik. »Presenečen sem, koliko porabi povprečen gost. Številke ne smem izdati, je pa precej visoka. Kjer koli sem do zdaj delal, smo težko dosegali takšne cifre, kot jih tukaj,« preseneti Strajnar, medtem ko pogovor zmoti kronično nasmejana natakarica Barbara, ki oznani, da nas glavna jed že čaka na mizi.

Cene se skladajo z okusnostjo

Med mlatenjem slastnih zalogajev bržčas komaj skotenega jagenjčka in telečjih ličk sosednje omizje zasedeta dekleti, ki sta prišli na večerjo – če jima gre verjeti na besedo – ker so se jima ob nekajkratnem gledanju oddaje jedi zdele zanimive. »Nisem redna gledalka, rada pa okušam različno hrano in se zanimam za kulinariko,« pove Mojca, medtem ko Damjana pristavi, da jo je že prvi vtis prevzel in da je takoj pomislila na to, kako bo spet prišla, ko bo konec šova. Ljubljančanki sicer pričakujeta, da bodo jedi dobre, a moderno majhne, tako da bosta po vsej verjetnosti domov odšli lačni.

A če so bili naši moški želodci po zadnjih zalogajih čokoladnega janeza in sladolednih žgancev, ki smo jih na navdušenje natakarice poplaknili z Zidarichevo vitovsko grganjo, prav prijetno polni, tudi njima po obedu ne bo treba na sendvič, smo si bili edini. Strinjamo se tudi, da so bile jedi okusne, cene (glavne jedi stanejo v povprečju 12 evrov, predjedi in sladice pa pet) skladne z okusnostjo, osebje ustrežljivo, primerno dobre volje in vselej na razpolago.

Ali kot je ob odhodu misli strnil Karel Marcel iz Spodnjih Pirnič: »Oštarija je načičkana in vanjo se še ni naselila prava duša. A hrana je solidna, cene prav tako, osebje pa je zelo prijazno, tako da ima prihodnost. A tisto pravo bo šele, ko bodo odstranili kamere in se bomo lahko obnašali kot v gostilni.«