Celovečerni animirani filmi so bili dolgo časa rezervirani za otroško publiko, zadnja leta pa so v porastu animirani celovečerci, namenjeni izključno odraslemu občinstvu. Režiserji se namreč skozi medij animacije vedno pogosteje lotevajo resnih tem, kot so na primer aspergerjev sindrom (Mary and Max, 2009), vojna na Bližnjem vzhodu (Valček z Baširjem, 2008), povojni poboji (Alois Nebel, 2011), duševne bolezni (Animated Minds, 2003) in tako dalje. Na žalost pa naših filmskih distributerjev animirani filmi, namenjeni odraslim, ne zanimajo, kar pomeni, da si v slovenskih kinematografih večine teh filmov ni mogoče ogledati. To vrzel zapolnjuje edinole festival Animateka, ki vsako leto ponudi vsaj nekaj tovrstnih filmov; v letošnjem izboru bo med njimi tudi drama Gube, posneta po istoimenski stripovski predlogi priznanega španskega avtorja Paca Roce.

V fokusu filma Gube je univerzalna tema starosti in z njo povezana alzheimerjeva bolezen, glavni junak pa je upokojeni bančni uradnik Emilio, ki se mora zaradi napredovanja bolezni preseliti v dom za ostarele. Tako je v bistvu čez noč postavljen v povsem novo okolje, med ljudi, s katerimi razen starosti in napredujoče demence nima prav veliko skupnega. Kljub neustavljivi bolezni se Emilio trudi obdržati svoje dostojanstvo in obenem shajati s sostanovalci, ki jim ne gre dosti bolje. Razlike med njimi so le v tem, da so nekateri povsem vdani v usodo in tiho čakajo na neizbežen konec, drugi pa so odločeni, da bodo do konca izrabili čas in energijo, ki sta jim še ostala.

Atmosfero zgodbe je režiser v veliki meri začrtal že s samo likovno zasnovo, ki jo je oblikoval Paco Roca, njegovo risbo pa sta Ferreras in glavni animator Baltasar Pedrosa zgolj minimalno priredila za filmski medij. Režiserjeva odločitev, da bo kolikor je mogoče zvesto sledil stripovski predlogi, se je obrestovala v več pogledih – Rocova risba je umirjena in brez odvečnih detajlov, 2D-animacija brez posebnih efektov ji tako povsem ustreza. Stilizirana risba tako že sama po sebi poudarja sterilnost doma za ostarele, upočasnjen ritem animacije pa predoči monotonijo življenja starostnikov, ki jo še dodatno podčrta barvna paleta, v kateri prevladujejo pastelne in ubite barve. Tovrstna animacija brez prevelikih rezov omogoča tudi več »izletov« v notranji svet junakov, v katerem se mešajo sanjarjenja in spomini, ki jih nezadržno spodjeda demenca. Na ta način se na platnu oblikujejo večdimenzionalni liki, dodelan scenarij pa razkrije njihove zgodbe o začetkih in koncih.

Film tako ponudi z realnostjo sprijaznjen pogled na temo staranja in vsega tistega, kar leta prinesejo s seboj. Brez sentimentalnosti ali melodramatičnih trenutkov se na platnu izrišejo junaki in življenjske zgodbe, ki ostanejo z gledalcem še dolgo po tem, ko se odvrti odjavna špica.