Barbara Hammer namreč redno potuje: naše kraje je obiskala že pred štirimi desetletji, tokrat pa je prišla na povabilo programskega vodje Festivala lezbičnega in gejevskega filma Braneta Mozetiča, s katerim sta že pred časom spletla prijateljstvo. Obiskovalci letošnjega festivala so si lahko ogledali dva od njenih novejših dokumentarnih filmov in izbor kratkih filmov iz 70. let, angažiranih umetnin, ki tako s formo kot z vsebino rušijo tabuje in premikajo meje. Upodabljajo krog življenja in ljubezni nekje v bohotni naravi, začinjeni so z igrivostjo in humorjem pa tudi z obiljem golote in pohote.
Hammerjeva se je podpisala pod več kot 80 filmov. Prve kratke filme je posnela ob koncu 60. let prejšnjega stoletja in velja za pionirko lezbičnega in queer filma; posveča se tudi videu, instalaciji, performansu in multimedijem. Na festivalu je bilo mogoče videti tudi njen kratki film Lezbotaktika (1974), prvi lezbični eksperimentalni film, ki ga je posnela lezbijka. Njene umetnine hranijo zbirke po vsem svetu, od newyorškega muzeja MoMA prek Centra Georges Pompidou v Parizu do Avstralske filmske knjižnice v Sydneyju ali Tajvanske nacionalne filmske knjižnice v Tajpeju. V zadnjem desetletju se posveča vprašanjem, ki jih zastavlja smrt: koncu filma v fizični obliki, ki spremlja zaton 16-milimetrskega traku, ter počasnemu, a vztrajnemu umiranju lastnega telesa. Prebolela je raka in izkušnjo kemoterapij predelala v fimu The Horse Is Not a Metaphor (2008). Vpogled v svoje življenje je ponudila v avtobiografiji Hammer! Making Movies Out of Sex and Life (2010). Preden je Hammerjeva odletela nazaj v svoje newyorško domovanje, je za Dnevnik spregovorila o svojem delu, zasebnem življenju, odkrivanju seksualnosti, beseda pa je nanesla tudi na razlike med spoloma ter položaj gejevske, lezbične, bi- in transseksualne (GLBT) skupnosti onkraj luže.
Najprej ste bili poročeni z moškim. Kako je bilo vaše spoznavanje lastne seksualnosti povezano z začetki vašega filmskega ustvarjanja, če sploh?Oboje se je zgodilo ob koncu 60. let. Lezbijka sem postala prav v tistem obdobju, ko sem se podala v svet filma. Ni presenetljivo, da sem potem snemala filme o svojem življenjskem odkritju.
Kako je vaš mož sprejel spoznanje, da vas privlačijo ženske?Ločila sva se spomladi, čez poletje sem postala lezbijka (smeh). Bila sem stara 30 let.
Kako pa ste odkrili, da ste lezbijka?Učila sem na neki visoki šoli v okolici San Francisca in izvedela sem, da je profesorica sociologije lezbijka. Takrat nisem vedela, kaj ta beseda pomeni.
Celo v Kaliforniji ob koncu 60. let?Ta beseda se ni nikoli uporabljala v moji družini, nikoli je nisem zasledila v tisku. Kasneje sem naredila manjšo raziskavo in ugotovila, da se beseda lezbijka vsaj v New York Timesu ni pojavila vse do 20. let prejšnjega stoletja. Prepričana sem, da nekateri potrebujejo besedo, da bi določene stvari prepoznali – tudi pri sebi.
Mogoče smo moški danes v podobni situaciji: če si prizadevamo za enakost med spoloma, smo lahko le feministi, maskulinisti pač ne moremo biti. To bi zvenelo hecno. Morda nismo dovolj zatirani, da bi si zaslužili svojo besedo?Moški ste že tako ali tako maskulinisti, saj posedujete večjo moč kot ženske. Feminizma ne bi bilo, če bi imeli enake pravice. Ne bi poznali te besede. Vendar imate prav, tudi moški so lahko feministi. Dobrodošli med nami (smeh).
Niste mi povedali, kaj se je potem zgodilo s tisto profesorico sociologije?Ko sem zvedela, da je lezbijka, sem jo povabila na kavo. Pripovedovala mi je o svojem življenju, zdelo se mi je zanimivo. Potem sem se pridružila skupini feministk, bile so heteroseksualke in lezbijke. Po nekem srečanju smo šli v kino in ko sem sedla poleg ene od njih, sta se najini koleni dotaknili. In sem se vzburila.
Tako preprosto, torej.Ta občutek bi lahko potlačila in ostala heteroseksualka. V tistem hipu sem se odločila, da je poželenje pomembnejše in sem se mu predala. Seveda ne ravnam vedno tako: zadnjih 24 let sem zvesta le eni osebi.
Pred eno od festivalskih projekcij ste se namuznili, da ste na določeni točki svojega življenja hoteli poskusiti nekaj novega – biti zvesta.To je bilo zame v resnici nekaj novega. Biti zvesta.
Kaj bi rekli, katere so bistvene razlike med spoloma?Zavzemam konstruktivistično pozicijo: moški in ženske smo drugače grajeni, v družini, cerkvi in družbi. Če bi ženske imele večjo moč v družbi kot moški, sem prepričana, da bi jo vedno delile z moškimi. To je ena od razlik. Zase lahko rečem, da sem, kakršna sem, tudi v uporu svoji socializaciji.
Ko ste pred štirimi desetletji izvedeli za feminizem, ste se nemudoma razglasili za feministko, pravite. Se je pomen feminizma skozi vsa ta leta kaj spremenil?Ne. Preprosto zato, ker ženske še vedno nimamo enakih pravic kot moški. Feminizem se vselej zavzema za enakost, enake pravice, ne glede na barvo kože, starost, spol, telesne lastnosti. In za enako plačilo za enako delo. Hkrati želimo ohraniti svoje posebnosti, razlike in biti vidne.
V kakšnem položaju je GLBT skupnost v ZDA?Lezbijke, geji, bi- in transseksualci še vedno nimajo več kot sto državljanskih pravic. S partnerico sem recimo živela 24 let, poročili sva se v San Franciscu v obdobju, ko je bilo to mogoče. Vendar poroka ni priznana na zvezni ravni. To se bo verjetno spremenilo še letos, saj je Obama naklonjen istospolnim porokam. Te spremembe se bodo poznale pri plačilu davkov, socialnem zavarovanju, pravicah družinskega člana... Ne pozabimo, da so pravice gejev in lezbijk človekove pravice.
V Sloveniji imamo podobne zadrege, ki jih še nismo presegli. Zakaj ljudje ne privoščimo najboljšega svojim bližnjim, sosedom, sodržavljanom?To je res nesmiselno. Verjetno se mnogi počutijo ogrožene, mogoče imajo podobna nagnjenja, pa si jih ne želijo priznati. Morda slutijo, da je njihova heteroseksualna poroka na majavih tleh. Morda njihov pogled na svet le ni tako trden, kot radi dajejo vedeti.
Na pogovoru v Slovenski kinoteki ste zbranim dejali: »Nikoli se ne predajte. Če pripadate majhni skupini, kot je tudi GLBT skupnost, združite moči z drugimi manjšinami.« Če bi se manjšine povezale, bi lahko ugotovile, da so v resnici večina. Zakaj tega še niso storile?To tudi mene zanima. Kot posamezniki se ne zavedamo moči, ki jo imamo, če se povežemo.