Večina strokovne književne sfere si je sicer enotna, da še tako izvrstno zasnovana literarna delavnica ne more nadomestiti talenta za žongliranje z besedami, a kljub temu lahko ponudi vsaj poslovno vstopnico v pisateljsko areno. V zadnjem času je namreč nemogoče spregledati, da pouk iz literarnega mojstrenja omogoča tako rekoč že vsaka osnovna ali srednja šola, kulturno združenje, klub ali društvo upokojencev.
In zakaj marsikdo, od dijakov pa do dedkov in babic, vse bolj navdušeno šili svoje pisateljske sposobnosti? »Mislim, da so ljudje dandanes dobro obveščeni, da pisanje ni kariera, ki bi prinašala denar, morda več niti ugleda. Prej je razlog najbrž v tem, da nam v današnjem svetu, ko je vse bolj natanko določeno, kako naj živimo in kaj naj počnemo, ustvarjanje ohranja omejen, pa vendar obstoječ prostor osebne svobode, ki se nam zdi vse bolj dragocen,« o možnem razlogu za razmah tovrstne izobraževalne dejavnosti ugiba pisatelj Andrej Blatnik, abonirani mentor delavnic LUD Literature pa tudi sorodnih dogodkov pod okriljem drugih ustanov ter avtor priročnika Pisanje kratke zgodbe.
Izdaja knjige ali iskanje sebe?
Blatnik zatrjuje, da so njegove delavnice vselej usmerjene k ideji, da bi udeleženci čez čas izdali dobro knjigo, a se mnogi priključijo tudi zgolj zato, da bi »prišli do druge, ustvarjalne plasti sebe, ki jo vsakdanje življenje povečini zatira«. Podobno opažanje ponudi Janina Kos, organizatorica letošnje Beletrinine literarne šole, ki se na odseku poezije začne prav danes: »Vsako leto šolo obišče nekaj piscev, ki upajo na izdajo svojih del in imajo zato pripravljene že celotne osnutke romanov ali pesniških zbirk, druge pa k sodelovanju spodbudi radovednost in želja po povratni informaciji.« Študentska založba je svojo literarno šolo, poimenovano po izjemno uspešni zbirki Beletrina, zasnovala prav z upanjem, da bo naletela na nove pisateljske in pesniške glasove ter jih tudi založniško podprla. Tako se na njenem programu vsako leto znajde kar nekaj prvencev, ki so zagon dobili prav na literarni delavnici.
Tako pri tistih najambicioznejših kot onih, ki k zadevi pristopijo bolj iz lastnega zadovoljstva, Blatnik pogosto zaznava težavo, da ne ločijo med »boljšim kot prej in boljšim od svojega« ter si ustvarijo iluzijo, da so po obisku nekaj delavnic že postali pisatelji. Se pa »goljufi« najdejo tudi na nasprotnem bregu. Če sta nekdaj kot domala edini avtoriteti kreativnega pisanja pri nas veljala Branko Gradišnik in Lojze Kovačič, ki je delavnice vodil že sredi sedemdesetih let, danes nasvete o tem, kako najbolje zapolniti prazen list, trosijo tudi mnogi, ki za seboj nimajo opaznejše avtorske izkušnje. Edini moški sogovornik meni, da lahko nesposobni mentorji v skrajnem primeru povzročijo, da kdo izmed »vajencev« izgubi zaupanje v samo pisanje, vendar ob takšni nevarnosti pristavi še: »Če se bojite, da bo vpliv česa, kar berete, preglasil vaš lastni glas, je ta tako šibak, da ga ni škoda.« Vsekakor pa morajo biti delavnice po njegovem mnenju zasnovane na nekakšni delovni metodologiji in ne na hitropoteznih nasvetih, ki bi jih občasni voditelji po svojih močeh vlekli iz rokava.
Ne pričakujte le pohval
V zadnjih letih so literarne delavnice izvrgle kar nekaj danes opaznih pisateljskih imen: Vesno Lemaić, Mirano Likar Bajželj, Tino Grandošek ali Janeza Grma. »Seveda ne morem trditi, da brez delavnic ti avtorji ne bi izdali knjig, a bi bile te drugačne, upam si trditi, da tudi slabše. Zanimivo je še, da vrsta zgodb, ki jih pišemo za vajo, kasneje dobi nagrade na najrazličnejših literarnih natečajih. Za takšno vajo je na zadnjem natečaju Radia Slovenija za kratko zgodbo prvo nagrado dobil Zoran Knežević,« se s svojimi varovanci ponaša Andrej Blatnik. Opozarja pa, da še vedno trpimo manko na področju žanrske literature, saj te običajno ni niti na meniju delavnic niti se k njej ne obračajo udeleženci, po vsej verjetnosti zato, ker s številnimi pravili in obrazci omejuje ustvarjalno svobodo.
Mirana Likar Bajželj se je pred leti na Literaturino delavnico prijavila bolj ali manj po naključju in brez posebnih pričakovanj, danes pa ugotavlja, da je ta poteza pomenila velik preskok v njeni karieri. »Kdor ima dar za pisanje, bo seveda pisal na delavnicah ali zunaj njih, a je vprašanje, ali bo kaj od tega tudi prišlo do javnosti. Vrh tega ti delavnice prihranijo marsikateri korak v napačno smer.« Vendar se po drugi strani zaveda, da je tolikšen napredek v stopanju po književni sferi prav gotovo povzročilo dejstvo, da se je odločila za učne ure pod okriljem LUD Literature, saj ta v zaledju premore dobro programiran mehanizem, ki vključuje vse od literarne revije, založniške dejavnosti pa do kritiškega aparata.
Tako Vesni Lemaić kot Mirani Likar Bajželj so delavnice prinesle neprecenljivo začetno spodbudo. »Predvsem sem na delavnicah dobila samozavest, kasneje pa tudi vedenje, da je to, kar pišem, nekaterim všeč. Spodbujen človek lahko dela povsem drugače, še posebej, če spodbuda prihaja od nekoga, ki ga priznava za avtoriteto,« je prepričana Likar-Bajžljeva. Podobno je tudi dobitnica Dnevnikove fabule izpred dveh let želela pisati, a ni vedela, kako zapisati tisto, »kar se ji je motalo po glavi«. »Moje prve zgodbe so tako nastale prav zaradi delavnic, ki jih je organizirala LUD Literatura,« pravi. Opozarja pa tudi, da delavnice gradijo nekakšno socialno mrežo in si lahko zato udeleženci svoje tekste in menja izmenjujejo tudi zunaj uradnih srečanj. V takšni skupini pa mora biti avtor pripravljen na odkritost in nikakor ne sme pričakovati le pohval. »Ko me je ugledna kritičarka res trdo prijela, sem mislila, da me bo konec, čeprav se je to zgodilo na varnih tleh zaprtega krožka. A če bi se pripetilo nekje na odprtem terenu, bi mi bilo prav gotovo še veliko huje. Znotraj delavnice sem se tako naučila tudi, da moje pisanje pač ni vsem všeč,« se spominja avtorica Sobotnih zgodb.
Preko ekrana ni vidno srce
Literarni portal Spletno pero je že večkrat priredil literarne delavnice, na katerih so se nasveti pretakali kar preko spletne klepetalnice. Ta trend se v tujini vse bolj širi, vendar Andrej Blatnik, ki se je preizkusil tudi kot mentor v takšni virtualni učilnici, meni, da je njegova edina pozitivna plat dosegljivost tudi tistim, ki živijo daleč od kraja, v katerem poteka delavnica, ki bi se je želeli udeležiti.
V vlogi učenke je v »internetne klopi« sedla tudi Mirana Likar Bajželj, ki sicer meni, da tu ni bilo posebno velikega odmika od klasične delavnice, a je začutila precej manj resnosti in zagnanosti v vseh smereh. »Vsaj od začetka je bila zadeva zastavljena anonimno, zato si lahko nastopal tudi z več različnimi identitetami, ob sprejemanju kritike pa nisi začutil tolikšnega pritiska. Res je, da sem med uro lahko udobno sedela pred računalnikom in vmes morda skočila še po kakšen prigrizek, a ker je vse potekalo preko ekrana, sem imela občutek, da mi nihče ne vidi v srce...«
