Med vsemi duhovitimi in bedastimi tviti pa je v četrtek izstopal en kratek: »Darja Zgonc, hvala, da si.« Ta kratek tvit je povedal več kot vsi demonstranti skupaj v tem tednu. Bil je to protest proti vsem voditeljicam in voditeljem, ki so se skoraj dva meseca v kandidate zaganjali na krilih poklicanih izganjalcev hudičev. Bil je to protest proti vsebinam, ki so zastrupljale predvolilna soočenja. Navsezadnje je bil to protest proti neumnostim. Pika.

Tvite ima rad tudi Janez Janša. Ko je metaforično gorelo pol Slovenije, je sproduciral eno kratko sporočilo prek tvita. In vse nadgradil s posnetkom v četrtek. Nobenega vprašanja, nobenega sogovornika, daleč od kakšne Darje Zgonc. Tistih petnajst minut v statičnem kadru lahko tudi pozabimo. Nič novega za državljane. Še enkrat smo slišali, kdo je naš sovražnik, še enkrat smo šli v preteklost, kjer je zasejano seme zla, in še enkrat smo slišali oblastniško govorico, ki ji jasno vse po spisku. Bolj je pomembno, česa v petnajstih minutah nismo slišali. Če od koga, potem bi morali od šefa države slišati eno zelo enostavno misel, opravičilo v stilu: dragi državljani, žal mi je za vse tiste, ki ste jih v ponedeljek nedolžni dobili po glavi. Opravičujem se vsem, ki so jih policisti v paniki ranili.

Je to res tako težko izreči? Se bo podrl svet, če se bo enkrat oblast opravičila ljudstvu? Morda pa je ravno v tem odgovor na stanje stvari v tej deželi. Preprosto rečeno, oblast ne mara svojega ljudstva. Ljudstvo je naravni sovražnik s tistimi redkimi izjemami, ki jim popajo lajke na družabnih omrežjih. In oblast se razgali takrat, ko ni pripravljena. Kot ni bil pripravljen Vinko Gorenak, ko je v ponedeljek zvečer dal prvo izjavo po dogodkih v Mariboru. Najprej je v kamero zatrdil, da so demonstracije ilegalne, potem je dodal, da so bili demonstranti izrabljeni s strani peščice organizatorjev, in na koncu zagotovil, da bodo le-te našli in jih pripeljali pred roko pravice. To, da te besede tako nedolžno strašljivo spominjajo na besede Slobodana Miloševića iz leta 1988, ko je nagovarjal protestnike pred skupščino SFRJ v Beogradu, je še najmanj. Pač zgodovinska ironija. Bolj boli aroganca do vseh istih, ki so bili žrtve policijskega posega.

Tistih strokovnih prijemov in reakcij, ki bi ostale nekaj imaginarnega, če se ne bi pojavil en posnetek. Kratek posnetek, ko policisti obračunajo s sedečimi na tleh. Tega se ne da več izbrisati. Tega ni mogoče prilepiti na nobene manipulante in huligane. Ostaja kot dokument realnosti in ne fikcija.

Še ena zgodovinska ironija je v tem, da se je na pravkar končanem filmskem festival v Ljubljani vrtel italijanski film z naslovom »Diaz – ne zbrišite te krvi«. Film, ki ufilmi brutalno nasilje policistov nad protestniki v Genovi leta 2001 med vrhom G8. Na platno postavlja grozo, ko so jo prinesli napadli sredi noči v šoli, kjer so spali novinarji in organizatorji. Tudi tam je bilo opravičilo za masaker preprosto: med novinarji so lahko skriti teroristi in med sendviči se lahko skrivajo eksplozivna sredstva. Na njihovo nesrečo se je tudi tam našel en posnetek priče, ki je vse demantiral…