Tiste demonstracije, prijavljene, kot po zakonu morajo biti in zato z znanimi organizatorji sindikalnimi centralami, katerih voditelji so se z ognjevitimi govori izmenjavali za mikrofonom –, so ravno zaradi svoje uradne forme premierju prav prišle, saj so mu omogočile, da je enega od sindikalnih voditeljev na twitterju zbadal z njegovimi domnevno visokimi prihodki. Kar je bilo, poleg že omenjenega komentarja o razočaranih tujih investitorjih, tudi vse, kar je imel gospod Janša o tistih demonstracijah povedati.

Od ponedeljka naprej ima predsednik vlade podoben problem, kot ga ima njegov notranji minister Gorenak. Tako kot slednji zaradi demonstracij, o katerih so se zmenili na socialnem omrežju, ne more najti organizatorja, ki bi mu lahko naprtil odgovornost za leteče granitne kocke in pirotehnične učinke, tudi premier Janša zaradi istega razloga med njimi ne more najti tarče, ki bi jo lahko zbadal na twitterju. Našel si je zato nadomestno tarčo, predsednika republike o njem in njegovih podpornikih je čivknil, da opravičujejo nasilje. To pa je tudi vse, kar je imel gospod Janša o teh demonstracijah povedati neposredno po njih; oglasil se je šele v četrtek zvečer, a tudi tedaj le z vnaprej posnetim predvolilnim nagovorom, ki ga je vlada uvrstila na svojo spletno stran.

Zadevščina je za vse državljane dvakratno neprijetna. Najprej zato, ker ta sprehod skozi premierjeve komunikacijske manevre v času demonstracij opozarja, da imamo predsednika vlade, ki čivka tedaj, ko bi moral govoriti. Govoriti kot predsednik vlade. Kot tisti, ki je tudi za »Skupaj« ali »Za skupno dobro« in ni le užaljeni predsednik stranke. Ne le, da se predsednik vlade ne oglasi, ko se mu nasproti postavijo sindikati, da ignorira njih, njihove zahteve in njihove manifestacije, predsednik vlade molči tudi tedaj, ko zaradi domnevno zaostrenega varnostnega položaja v državi skliče na posvet nekakšen miniaturni svet za nacionalno varnost. Če so razmere res takšne, da morajo premierju svetovati šef policije, vojske in obveščevalne službe, o tem pa vlada sama obvesti državljane, potem najbrž ni neupravičeno pričakovanje, da bo predsednik vlade državljanom povedal (in ne čivkal!), ali se bo država zlomila ali obstala. A tudi če razmere niso tako dramatične in je vse skupaj le del nekega spina, bi od predsednika vlade pričakovali, da državljanom nekaterim razjarjenim, drugim zbeganim in tretjim preplašenim da vedeti, kaj si o njihovem početju misli.

Namesto premierja sta tako demonstracije interpretirala dva njegova ministra, notranji in obrambni. Bila sta edina člana vlade (če odmislimo humorni dodatek zunanjega ministra o smiselnosti zamenjevanja sedanje politične garniture), ki sta poskušala ubesediti, kaj si vlada misli o tem, da jo ljudstvo čaka na ulicah. Kadar je ljudstvo na ulicah, z njim pa se pogovarjata minister policije in minister vojske, je pametno zatajiti svoje FB prijatelje, se izklopiti z interneta, spakirati kovčke in čakati…, tako kažejo izkušnje. Dvomim, da je tako odzivanje vlade na demonstracije spodbudilo kakšnega tujega investitorja, da pride k nam investirat. Premierov izlet v virtualni svet pa tudi ne.

Odzivanje pa je potrebno, ker sili v dialog, v razumevanje in sporazumevanje; oboje je doslej prevečkrat izostalo. Če vlada ne govori (drugače kot s posebnimi enotami) in ne spregovori (drugače kot z obtožbami), je mogoče tudi to, da bo v prihodnosti stekel prav poseben dialog, dialog čez barikade, tega pa si zanesljivo ne želi prav nihče.

A na začetku dialoga bo oblast (torej ne le vlada!) morala povedati, kaj si misli o zahtevah, ki jih je mogoče slišati na ulicah in trgih. Kakor je vprašanje enostavno, tako je odgovor kočljiv pristanek na zahteve demonstrantov namreč ne bi pomenil le, da bi Franci Kanglerji odstopili kot župani Mariborov, ampak bi terjal tudi odpoved sedanji ekonomsko-politični paradigmi, ki je protestnike pripeljala na ulice; oboje bi bistveno okrepilo legitimnost politične oblasti. Zavrnitev njihovih zahtev pa bi legitimnost te oblasti spodjedla še bolj, kakor jo spodjeda že samo dejstvo, da se je bila oblast prisiljena soočiti s svojim ljudstvom, do katerega se sicer obnaša, kot da je res zgolj virtualno, namišljeno; da je bila s svojo policijo in konjenico to prisiljena storiti domala čez noč in vsakič na drugem trgu svobode. Ker je zastavek tako velik, v resnici molk ni presenetljiv, zaradi istega razloga pa ni presenetljivo niti preusmerjanje pozornosti na neprimerna vprašanja o legalnosti na spletu domenjenih demonstracij ter na izgrednike, ki (kot da bi bili kakšni naročeni provokatorji!) izzivajo policijo. Oboje pač sodi v doktrino, ki so ji nekoč rekli specialna vojna, to doktrino pa so obramboslovci nekoč dobro poznali.