Ne, tokrat nisem pregovorno zajedljiv. Odstranite vžigalno svečko iz tega zastarelega dizelskega agregata, pa vrnitve k slovenski celovečerni apatiji ne prepreči niti kalejdoskop božičnih tolažb pod neonskim svodom nakupovalnega centra. Veliki oglar mora ostati! Vsaj tako dolgo, dokler ne naloži parnih strojev v ostalih mestih, kjer meščani preštevajo svoje, na pohlevnosti vzgojene alpske čire. Lahko se zazdi, da podpihujem k nasilju. Nerad priznam, toda uvrščam se prav pod vrh lestvice najslabših pretepačev v zgodovini levega brega Drave. Na desnem, zgodovinsko proletarskem, bi na njej gotovo triumfiral. Toda zakonov fizike ni moč zanikati, delovali bodo, tudi če za g. Newtona še slišali nismo. Verjamem, da se strinjamo, da gre zgolj za predvidljiv naraven pojav. Vsakršno označevanje tega rajanja kot nelegalnega ali nasilnega je, kot bi za nasilno in nelegalno razglašali burjo, ki odpihne streho s slabo grajene hiše. Čudijo se lahko zgolj pomanjkljivo šolani in nenadarjeni, katerih se bom v tem besedilu moral ponovno dotakniti, vendar ne brez palice.

Preidimo torej k bistvenemu. K slavju in radosti, ki jo smemo občutiti ob tem festivalu neposlušnosti. Odprimo steklenico falota in prisluhnimo bogu v železnem ptiču, impotentnem deux ex machini policijskega spektakla, ki s svojim pločevinastim glasom zahteva pokoren razhod. Postanimo v tem brezplačnem užitku duha, ki si ga nismo privoščili desetletja potrošniškega individualizma, pragmatične pohlevnosti in slabovidne očaranosti nad tem ali onim barvnim spektrom. V užitku ob skupnih, iskrenih, angažiranih, nesebičnih in tveganih dejanjih – sestavinah za jed, ki so jo tokrat zakuhali izobraženci, delavci, uspešni podjetniki in upokojeni odvetniki, grobi navijači, goreči levičarji in izklesani. V redkem trenutku, ko Trga svobode ne bi menjal za Times Square in ne Razlagove za Saintgermainski bulvar. Navsezadnje star slovenski pregovor pravi: protestiraj najprej pred svojo občino, nato meči molotovke na Berlaymont. Toda v katero prst ima ta užitek zasajen svoj koren? Nikakor ne v nasilje, še manj v prezračevanje nezadovoljstva ali padec kupne moči. Vznesen užitek se rodi, ko se družba končno uspe izraziti na način, ki ga ni moč preslišati! Ki je dovolj bučen, da mu sledijo abotni postkoitalni pozivi k dialogu in civiliziranemu izražanju. Ha! Družba se poskuša izraziti civilizirano ter spregovoriti z mlečnoumnimi, naglušnimi oblastmi vso zgodovino človeštva! Kaj za vraga počno filozofi v svojih umolomnih razpravah? Pisci v literaturi, ki bledi stisnjena med kozmopolitske kuharice? Nevladne organizacije v svojih neogrevanih pisarnah? Igralci ob svojih slabo obiskanih reprizah? Oblasti strastno ignorirajo prav vse umirjene in civilizirane načine izražanja. Odzovejo se komaj na grob skupinski spektakel, oglaševan z granitno kocko, ki tako nehote postane tudi vrhunec projektov iztekajoče se prestolnice kulture.

Gre za družbeno angažirano uprizoritev lokalne skupnosti, ki stremi k trajnostnim učinkom – je mobilna, mednarodno odmevna in financirana z zasebnim kapitalom. Vsebuje pirotehnične vložke, skupinske prizore ter prečka mejo med umetnostjo in resničnostjo. Sloni na klasicističnih temeljih. Nastopajo groteskne maske, zaključi pa se s katarzo in jokom. Interaktivna, spektakularna in odločno uperjena proti nekulturi, neumnosti in neetičnosti. Ne zgolj aktualnih, lokalnih oblasti, temveč vseh, ki so desetletja prostaško gojile kontinuiteto kraje, nemarnosti, egoizma, nesolidarnosti, pohlepa in česa mračnega vse ne. Projekt izpolnjuje prav vse flambirane programske obljube snovalcev prestolnice in končno postavlja Maribor na zemljevid srednje Evrope kot pionirja družbene angažiranosti in demokratične volje v 21. stoletju. Če to ni razlog za slavje! Pa četudi gre zgolj za račji recital v s pesticidi zastrupljenem ribniku.

Analizi uspešnic, kot je ta mariborska, se seveda ne gre izogniti. Legenda pravi, da se Slovenci različnih prepričanj poenotimo štirikrat na leto, in sicer Uranovo, ki traja natanko 84,01 zemeljskega leta. Zadnjič, leta '91, je bilo prav prijetno verjeti, da je naš zatiralec rdečezvezda federacija. Leta '12 se začenjamo nevzdržno zavedati, da smo zatiralec kar sami sebi. Niti kolonialnega kapitalista v fraku, s katerim smo še pred desetletjem strašili infantilne, ni bilo treba uvoziti. Razvili smo domačo tehnologijo, ki temelji na pohlepu, nestrpnosti, aroganci, šibkodušnosti in strahopetnosti. Tehnologija sicer ni nova, vendar je slovenska inovacija v neopazni uporabi, ki izkorišča našo prostovoljno in koristoljubno enookost. Tukaj se v binarno idilo vplete mitološko bitje – »črni kozel« s »turkizno jasnim« pogledom. Nič bolj pokvarjen, neumen ali »agnoranten« od kolegov. Zgolj nespreten z nitkami, na katere smo pripeti skupaj z našimi dohodki, socialno varnostjo, občutkom vrednosti in drugimi državljanskimi nepomembnostmi. Okoren z dvojino in drugimi pastmi slovenskega jezika, spontano ustvarjalen pri tvorbi nepričakovanih besednih zvez in možato robat v korespondenci z jugozahodom. Štajerec, čigar portret bi lahko krasil aduta pri taroku. Prsti Rotovškega Titana so preokorni za uporabo naprednih tehnologij. Rejnik merjascev in ljubiteljski kmetovalec rad lastnoročno priskoči na pomoč okoliškim kmetom. Lepa čednost, sestra pošteni, preprosti nravi, ki pristaja podeželju pač, mestu ne. In če je večina slovenskih politikov navznoter Kangler, je Kangler Kangler tudi navzven. To pa je najhujši »bug«, ki se lahko pripeti slovenski politični programski opremi. Nevarnost, da spregledamo, da slabši vladajo nad boljšimi, nasilni nad razmišljujočimi, pretkani nad iskrenimi. Da se je demokracija sprevrgla v diktaturo povprečja, ki po svoji naravi ne naskakuje Olimpa modrosti in plemenitosti. Da so celo naši znanci bolj inteligentni, sposobni in dostojni od teh, ki vodijo.

In ker še nismo izpili tiste buteljke falota, se v misel uspe vriniti vprašanje smisla tega rituala. Po županu pride župan, po ministru minister… Zazdi se, da podvig sicer je spektakularen, vendar brez pravega učinka z obrisom alternative. Res je. Toda smisel ždi prav v izražanju. Ne samo izražanju nezadovoljstva, temveč predvsem izražanju pozabljene moči, ki jo imamo nad vodilnimi. Naši politiki, ki leta dokazujejo prostaški odnos do svojega dela, potrebujejo prav to. Zgolj ljudstvo, ta kolektivni delodajalec, lahko vladajočim posadi strah na zadnjo klop limuzine in ukaže, naj se zresnijo ali pa bo ukrepalo. Ker čeprav so v Mariboru tekle solze, ljudstvo ni nemočno. Skrajen, neovrgljiv in neprostovoljen izraz človeške nemoči je jok. Tako iskren, da marsikdo igralsko vrhunskost ocenjuje prav po veščini produkcije solz na ukaz. Modri hrošči brez obrazov so na lica delodajalcev sicer izvabili solze. Toda solze iz uvoženih pločevink narišejo na lice zgolj kratkotrajen, lažen videz nemoči.

Ker kemični jok pravičnega nikoli ne bo pomenil nemoči ljudstva, zgolj nemoč vladajočih.

Rene Maurin je režiser iz Maribora.