Zakaj Maribor?

Nasilja dela protestnikov ne odobravam, vendar pa je dogodke potrebno razumeti. Ljudem je »počil film«. Pomembno je to, zakaj se je to zgodilo. Aktualni protesti so samo vrh ledene gore nezadovoljstva ljudi s celotnim sistemom in z elitami. Prav tako pa so tudi lokalni korupcijski ekscesi v Mariboru le vrh ledene gore slovenskega političnega in gospodarskega sistema. Če želimo razumeti te demonstracije in njihove nadaljnje potenciale, se je treba vrniti k izvorom sedanje gospodarske in politične krize.

V Sloveniji že več kot dve desetletji poteka primarna akumulacija kapitala. Ta je v zgodovini večinoma potekala v obliki takšne ali drugačne nesankcionirane kraje oziroma ropanja. Šibka pravna država ali njena odsotnost je vedno njen temeljni pogoj. Tisti, ki so obogateli z nekaznovanim grabljenjem, so pravno državo ustanovili šele potem, ko so hoteli zavarovati lastne pridobitve.

To velja tudi za slovensko »tranzicijo«, ki očitno še traja. Njena specifika je ta, da je premoženje, ki je tarča grabežljivcev, večinoma pod nadzorom države. Zato njihovo grabljenje poteka na način političnega klientelizma. Politika, posel in grabljenje so se prepletli. Klientelizem je sistemsko zažrt v upravljanje javnih financ. Prav tako je klientelizem botroval bančnim posojilom za lastninjenje in druge špekulativne posle, zaradi katerih je slovensko gospodarstvo danes kapitalsko izčrpano. Razmerja moči in razslojevanje, ki so rezultat teh procesov, so izrazito nelegitimni. Tako ni naključje, da smo danes v gospodarski krizi in obenem tudi v globoki krizi legitimnosti sistema in elit v celoti, saj so se razvojni problemi in politične anomalije generirali skupaj. Ljudje niso neumni. Zgoraj navedene procese dobro razumejo, čeprav jih morda ne znajo artikulirano analizirati. Na protestih kričijo, vendar kričijo, da zahtevajo pravno državo.

Dokler so imeli službe in splošno rast blaginje, so bili še pripravljeni potrpeti krivice. Zdaj jih potrpljenje mineva. Prišli smo v čas različnih izbruhov frustracij nad brezperspektivnostjo in nepravičnostjo sistema. Spontani protesti in štrajki so le ena od oblik. Tu sta tudi izseljevanje v tujino in umikanje v osebne krize. Možni so napadi na grešne kozle. Pa tudi hitro menjajoči se navdušenje nad karizmatičnimi voditelji in razočaranje nad njimi sta simptom politične krize, v kateri državljani v resnici ne zaupajo nikomur.

Zakaj je počilo v Mariboru? Prvič, Maribor je bil v času socializma izložba uspešne industrializacije Slovenije. Po spremembi sistema je plačal najvišjo ceno deindustrializacije. V gospodarski in psihološki krizi je že več kot dve desetletji. Drugič, župan Kangler je imel megalomanske urbanistične ambicije, ki pa so bile izraz frustracij nad razvojnim krčem. Hotel je tekmovati s prestižem Ljubljane, vendar za to ni imel dovolj virov. Nekaj časa je razprodajal mestno premoženje in kopičil dolgove, nato je sledila serija investicijskih fiaskov. Družinska srebrnina je razprodana, Mariborčani pa še vedno živijo slabo. Tretjič, zlorabe javnih sredstev in korupcija sta rakava rana lokalne politike vsepovsod. V politiko se vse prevečkrat podajajo ljudje, ki tja ne spadajo, saj jih zanima predvsem zaslužek. Politični sistem na lokalni ravni jim pri tem daje proste roke: župani imajo skorajda absolutno oblast, lahko režejo kruh lokalnim veljakom, izvenobčinski nadzor nad njihovim poslovanjem je pomanjkljiv in nad slovenskimi župani je skorajda samo zvezdnato nebo. Lokalni mediji so županova trobila in državljani največkrat sploh ne vedo, kaj se dogaja, če ne gre za katero od večjih mestnih občin ali za vnebovpijoče afere, ki so zanimive tudi za nacionalne medije. V Mariboru je lahko počilo tudi zato, ker se je Kangler za razliko od številnih županov manjših občin sploh znašel pod drobnogledom časopisov in pravosodja.

In četrtič, kot mnogim drugim mu je oblast stopila v glavo, ravnal je vse bolj arogantno in mirno kopičil kazenske ovadbe, dokler niso sodu izbili dna javno-zasebni radarji in izvolitev za državnega svetnika kljub poročilu protikorupcijske komisije.

Kaj lahko zares ogrozi sedanjo oblast?

Toda Kangler v resnici ni lokalni posebnež. Njegova politika je le nekoliko robata provincialna različica pohlepa, klientelizma, nastopaštva, odtujenosti in kratkovidnosti sedanje politične elite. Zato je oblast upravičeno nervozna spričo državljanskega rušenja kompromitiranega župana in jo skrbi, ali se lahko mariborski bes razširi po vsej državi.

Kakšen je domet sedanjega vala protestov? Zaradi organizacijske vloge družabnih omrežij se ponujajo vzporednice z Egiptom. Vendar nauk egiptovske revolucije ni enoznačen. Res je, da sta hitrost in anonimnost družabnih omrežij botrovali pospešku protestnega gibanja. Vendar se je obenem pokazalo tudi to, da spontano vznikla in nestrukturirana gibanja sicer lahko zrušijo oblast, ne morejo pa je osvojiti. Na koncu so na volitvah zmagali tisti, ki so bili najbolje organizirani, to je Muslimanska bratovščina. Facebook je bolj učinkovit pri širjenju čustvenih impulzov kot pri oblikovanju tehtnih političnih programov.

Kangler in morda še kateri izpostavljeni politik bo klonil. Odstopu župana kmalu sledijo nove volitve. Pisana množica protestnikov bo težko na hitro sestavila program in se poenotila o alternativnem kandidatu, zato bo volitve verjetno najbolje izkoristila katera od obstoječih političnih strank. Ta zamenjava bo na daljši rok pomenila le eno od etap politične krize, verige razočaranj ter trajnejšega nezadovoljstva in nezaupanja. Kljub menjavi glavnih igralcev bo namreč sistem, ki omogoča zlorabe oblasti, ostal.

Spontani protesti v resnici niso usodna nevarnost za sedanjo politično elito, saj nimajo niti pozitivnega programa niti prepoznavnih voditeljev. Premetena oblast lahko takšne nemire spretno blaži tako, da žrtvuje posamezne kompromitirane figure in protestnikom ponudi posamezne ugodnosti. Tisto, česar se mora vlada bolj bati, je možnost sinergije med razdraženostjo ljudi ter premišljeno in izkušeno sindikalno politiko stavk in referendumov. Tisto, kar bi zares ogrozilo sedanjo politično elito, pa bi bila artikulacija resnega alternativnega političnega programa in vzpon povsem novih in nekompromitiranih voditeljev.

Dr. Gorazd Kovačič poučuje sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.