Kaj je pa narobe? vprašam. Printat noče, pravi. Sorči, brez printerja bova pa težko kaj pogruntala, se najprej malo otepam, da bo bolj cenil. Tako ali tako vem, da ima vse v prtljažniku, stranka my ass. Mogoče je celo svoj ADSL-router odklopil in ga prinesel s sabo, kaj pa on ve.

Imam vse s sabo, pravi in se dela, da ne opazi mojega prizanesljivega nasmeška. A router tudi prinesem?

Bingo. Mater sem dober. Ni treba, samo maca in printer, odkimam. On vseeno prinese vse, za vsak slučaj. Tudi napajalnik, napetostni filter, slušalke in zunanji disk. Mogoče pa USB kaj serje, je pameten. Zaman razlagam, da ne rabiva.

Prenosnik (13-palčni macbook) je kaki dve leti star in odlično ohranjen. Tip ima med tipkovnico in ekranom položen kos tkanine, da se tipke ne zažirajo v ekran, ko je prenosnik zaprt, pohvalno. Neoprenska torbica z žepi, podložena. Praske nobene. Le čez jabolko na hrbtni strani je nalepil logo svoje firme. A ni kul? Meni lahko tudi nalepko zrihta, bo vprašal v marketingu.

Vem, skloftat bi ga moral takrat in tam. V njegovo dobro. Imel sem pacienta na operacijski mizi.

Ko sva ga prižgala, je mlel in mlel in se po dolgem času komaj postavil, tipična zgodba. A veš tisto, ko najde raja softver zastonj na netu in ga mora prečekirat, čeprav ga ne rabi? No, to. Potem se pa nabere nesnage, gonilnikov in procesov v ozadju, da se začnejo pretepat med sabo za svoj habitat in človekove pravice. Džungla je, stari. Najprej bova pa odklopila tistile antivirusni program, ki ti žmiga tamle v kotu in melje po disku že deset minut. Ne rabiš, verjemi. Na macu ni virusov, virus si ti.

Nekaj softvera sem pobrisal, par stvari odklopil in pognal najnujnejše vzdrževalne skripte, čez pol ure je bil revež že zdrav. Vmes sem šel kuhat kavo, ker sva pognala brkljalnik in se mu je naenkrat začelo odpirati kakih ducat zavihkov še iz prejšnje seanse in je začel mrzlično klikati, da bi jih ustavil. Tisto, ko brkljalnik za nekaj sekund zamrzne, kadar naenkrat nalaga preveč videov v flashu. S kotičkom očesa sem še opazil enega od url-naslovov (xhamster.com) z eno punco v minici sedé na robu kavča in me je kar dvignilo proti kuhinji, kao nisem nič videl. Kdove zakaj meni bolj nerodno kot njemu. Kot da pa jaz še nikoli nisem klikal na povezave z iksi v naslovih in čekiral, če je nova generacija že kaj novega na področju fizične interakcije med spoloma pogruntala. Zaenkrat nič, optimizma mi pa ne zmanjka, preverjam redno. Potem pa pospravim za sabo.

Zadnjič me je stric z desne linije familije prosil, če bi mu lahko natisnil eno fotografijo z digitalca na papir. Doma sploh nima računalnika, zdaj je že v penziji, nima več časa, da bi se učil in visel za ekranom, pravi. To je za mladino, razlaga, jaz pa razumevajoče prikimavam, petdesetletnik, kot da je še kakšna šansa, da mi bo v roke stisnil petdesetaka kot pred štiridesetimi leti, ko sem bil njegov najljubši nečak. Računalniki samo čas jemljejo! Prav res, kam gre ta svet! Pri njih doma je še po starem in po slovensko. Polkna na srčke, lončena peč, vezeni prti, panjske končnice in križi na stenah. Na radiu harmonika in zborčki.

Digitalca je kupil, ko se je pokvaril prejšnji fotoaparat. Prodajalec mu je razložil, da bo lahko gledal fotografije kar na televizorju in mu jih ne bo treba nikoli razvijat. Kabli so zraven, priklopil jih pa ni nikoli. (Oziroma samo enkrat, ko je bil sin na obisku, on zna.) Ker je bila akcija, je dobil še ta večjo kartico in mu prostora še dolgo ne bo zmanjkalo. Fotke si zdaj ogleduje kar na malem ekranu digitalca, tam so za zmeraj. Nekako se je tudi naučil pobrisat fotografije. Ampak eno fotko vnukinje si ful želi na papirju, a lahko pomagam.

Ni blema, vtakneva kartico v mojo mašino, da mu pokažem, kako je to simpl. Ampak se je zataknilo že pri iskanju prave fotografije, kakih tavžent se mu jih je gor nabralo. In sem listal levo desno, on pa govoril, naprej, naprej, še malo, še malo... In se je seveda moralo zgoditi, da je vmes na mojem 30-palčnem ekranu zasijala fotka, ki je zagotovo ni nameraval kazati in ki je jaz zagotovo nisem hotel videti.

»Teta je pa še zdrava, vidim,« mi je skoraj ušlo. A sva se oba delala, kot da ni nič. Tisto popoldne sem potem porabil za čiščenje svoje foto zbirke in izmišljevanje novih gesel za zakodirane datoteke. Ne moreš verjet, kaj vse se najde. Kenede, Severina?