Benedikt se zamisli in s kazalcem pomigne tajniku, kardinalu Bertoneju. »Povej mi, Tarcisio,« ga vpraša Benedikt, »kdaj nam poteče pogodba z Nacionalnim združenjem pekov?«

Globalna finančna kriza namreč ni zaobšla niti rimskokatoliške multinacionalne korporacije, vatikanski proračun je prvič v minusu in papežev urad je pred kratim sporočil, da razmišlja o resnih varčevalnih ukrepih, od odpuščanj tehnoloških presežkov med skoraj tri tisoč zaposlenimi v rimski centrali do zmanjšanja proračunov za neprofitabilne družbe, kot sta Radio Vatikan in L'Osservatore Romano. Na udaru Benediktovega varčevalnega načrta so se tako znašle tudi nekatere lepe vatikanske tradicije, kot je darovanje srebrnikov, ki jih je Sveti Oče poklanjal visokim gostom, ali pa monumentalne jaslice, ki so jih na veliko veselje številnih romarjev pred vsakim božičem postavili na Trgu svetega Petra: letos so s Svetega sedeža prvič sporočili, da za božične jaslice ni denarja in da bodo za upodobitev Jezusovega rojstva prisiljeni poiskati sponzorja.

Nič ne rečem, Cerkev je imela že prej v zgodovini bogate sponzorje, toda velikim igralcem ni več dovolj odpustek za njihove grehe: zdaj zahtevajo reklamni prostor. Reklamni prostor rimskokatoliške cerkve pa je nepredstavljivo velik in neizkoriščen. Potem ko je nedavno tudi sam Benedikt XVI. postal maneken trendovske industrije – razen če ne mislite, da Guccijeva sončna očala ali Pradine čevlje nosi zato, ker so udobni in mu lepo pristajajo –, je Sveti sedež končno na široko odprl vrata marketingu.

Za začetek, no ja, morda res ne gre za Očenaš – novorojeni Jezus menda ni dovolj velik za big maca, pa tudi ameriški hamburger ni pretirano košer –, gre pa za božične jaslice, in tako je pokroviteljstvo nad vatikansko tradicijo s petsto tisoč evri prevzela italijanska pokrajina Bazilikata. V turistični skupnosti Bazilikate so prepoznali marketinški potencial krščanske tradicije in tako bodo kipci iz terakote, ki bodo na trgu pred baziliko svetega Petra predstavljali sveto družino, oblečeni v stare narodne noše kmetov iz te južnoitalijanske pokrajine. Namesto Očenaša so spremenili Novo zavezo in za Jezusa zdaj velja, da se je rodil v eni tistih slikovitih votlin v znamenitem Sassu Caveosu, nedaleč od mesta Matera, kamor sta se takrat zatekla mati Maria in oče Giuseppe.

Iz tržnega potenciala božičnih jaslic pa bi bilo škoda iztisniti le pičlih pol milijona evrov od turistične skupnosti ene od italijanskih pokrajin: trije modri na primer – če bi bil jaz Benediktov consigliere – bi Svetemu sedežu kapnili lepe denarce. Poleg zibke z detetom na rimskem Trgu svetega Petra bi tako stali trije modri z Vzhoda, eden z Japonske, drugi iz Južne Koreje, tretji pa iz Združenih arabskih emiratov: Japonec bi malemu Jezusu prinesel novi Sonyjev playstation 4, Korejec najnovejši Samsungov tablični računalnik galaxy tab, Arabec pa darilni bon za znameniti Dubai Airport Duty Free Shop.

Švicarski čokoladni gigant Milka bi mastno plačal, da bi bilo tisto neizogibno govedo v božičnih jaslicah vijoličasto obarvano, za opremo novorojenega Jezusa bi se tepli Pamper's, Johnson&Johnson, Chicco, Hipp in drugi veliki proizvajalci otroške hrane in potrebščin, za obvezno zvezdo na nebu nad Betlehemom – oprostite, Sassom Caveosom – pa bi tekmovali Converse, Star Alliance, Starwood hoteli, Starbucks, Texaco in Heineken. In če je James Bond za petinštirideset milijonov dolarjev legendarni martini zamenjal s cenejšim konfekcijskim pivom, si predstavljajte, koliko bi šele Heineken plačal za reklamo na jaslicah sredi Trga svetega Petra?

Ali pa – zakaj pa ne – za to, da bi Jezus na zadnji večerji namesto vina pil heineken? Evangeliji Nove zaveze so vendarle malo večja franšiza od Jamesa Bonda.

Denar bi se kar stekal v papeževo blagajno, če bi bil jaz finančni minister, padli Vatikan bi doživel razcvet in tudi tista ideja z big macom ne bi bila več samo vic. Za naš vsakdanji kruh, hvalabogu, ne potrebujemo več reklame, pa tudi potrebe sodobnega človeka so nekoliko drugačne in širše kot pred tisoč ali dva tisoč leti.

Po novi ekonomiji človeških potreb, kot jo je definiral Steve Jobs – po besedah katerega ne gre za to, da potrošniku prodaš to, kar potrebuje, ampak da ga prepričaš, da potrebuje to, kar prodajaš –, je Očenaš s sloganom »daj nam danes« prava zlata jama: postavil bi na primer ceno pet milijard evrov za ekskluzivno pravico do vsakdanje potrebe – naš vsakdanji big mac, naša vsakdanja cocacola, naš vsakdanji ipad, naša vsakdanja nokia, naš vsakdanji audi A4, ni je stvari, ki bi ne mogla biti vsakdanja, če vam ni žal denarja za oglaševanje.

Okorela vatikanska korporacija je tako zakorakala v tretje tisočletje. Končno pa je, se zdi, potekla tudi pogodba s tistim vsemogočnim gigantom, ki je dva tisoč let ohranjal monopol na marketinškem trgu.