Nikakor ne po naključju najprej proti županu štajerske prestolnice, zdaj pa kaže, da se širijo po vsej državi. Osupli opazujemo nesorazmerno ostre reakcije represivnih organov, ki niso usmerjeni le proti peščici nasilnih protestnikov, ampak precej neselektivno udarjajo po vseh. Državne oblasti sklicujejo sestanke zadolženih za nacionalno varnost, namesto posluha za na ulicah izrečeno kritiko pa s prstom kažejo na medije in opozicijo.

Jajca in tudi granitne kocke so pri nas v zadnjih letih že leteli po zraku, niti ne tako redko ob srečanjih nogometnih navijaških skupin, nekaj jih je končalo celo v pročelju parlamenta. Smo pa te dni prvič v času samostojne slovenske države videli posnetke nerazumljivega in neopravičljivega policijskega nasilja nad mirnimi demonstranti. Pred dobrim letom dni smo na televizijskih zaslonih zgroženi gledali posnetek iz daljnih ZDA, na katerem policist sistematično prazni veliko pločevinko solzivca v obraze na tleh sedečih kalifornijskih študentov, ki so sodelovali v gibanju Zavzemimo. Smo takrat ob opazovanju nepojmljive oblastniške brutalnosti slutili, da bodo kmalu srhljivo podobni posnetki prihajali z ulic slovenskih mest?

Dogajanje v naši družbi se v zadnjih mesecih opazno zgošča. Da prestopamo nekakšen rubikon, se je dalo zaslutiti predvsem v zadnjih tednih. Skoraj neopazno, kot kak povsem »naraven« pojav, se je namreč v javno besedo zavleklo tudi nasilje. Konec oktobra se je ob vabilu na prve mariborske demonstracije znana mladinska pisateljica zahvaljevala »vesolju, da v Evropo prihaja vojna (...) vstali bojo tisti, ki nimajo nič, proti onim, ki so si prisvojili vse. To je naravni zakon...« Ugledni jezikoslovec se je nekaj dni kasneje v intervjuju zavzemal za kreativne intelektualne načine upora, a hkrati skoraj rahlo poetično (in bržkone s poskusom ironije) dodal, da »če bo treba, bomo pač vzeli nož v roke in čim učinkoviteje sovražnika razparali od trebuha do vratu«. Prijatelj in kolega, razgledan svetovljan in iskreni liberalec, je tik pred sindikalnimi protesti v zasebnem pogovoru prostodušno razmišljal, da nemara ne bi bilo slabo, če bi za poudarek kakšna skupinica tudi kaj malega zažgala. Tako smo skoraj neopazno v javno komunikacijo vpeljali nasilje kot nekaj legitimnega, tako rekoč normalnega. In korak od tu do realnega nasilja na ulicah ni več tako zelo nepredstavljiv.

Naša država se je rodila iz množičnih protestov proti avtoritarni, vzvišeni, manipulatorski, paranoični in diletantski oblasti, ki je izgubila stik z realnostjo. A v razmerah, ki jih je pomembno določalo mirovništvo, danes pa je duh časa zelo drugačen. Žal imamo spet oblast, ki jo mnogi opisujejo z istimi pridevniki. A namesto močne mirovniške ideologije nas danes preveva neka povsem drugačna, neoliberalna ideologija, ki jo naturalizira celo t.i. levica, zato ne more biti čudno, da se ji ne znamo upreti. Državljanske sanje s preloma v devetdeseta leta so se tako v začetku tretjega desetletja neodvisne Slovenije iztekle v potrošniški dezorientiranosti, kjer celo temeljne demokratične obrede, kot so volitve, izvajamo po načelih televizijskih resničnostnih šovov, družba pa se nam spreminja v eno malo večjo »kmetijo«.

Naša trenutna oblast s svojo republikansko metodologijo vladanja od vsega začetka sistematično ustvarja izredne razmere, saj ji le te omogočajo doseganje ideoloških ciljev, ki so usmerjeni predvsem v prerazporejanje družbene moči. Zato nas njeno potenciranje konfliktov ne bi smelo presenetiti. (Čudimo se lahko le dejstvu, da strokovno vodstvo policije dopušča instrumentalizacijo državnega represivnega aparata.) Prav tako nas ne more presenetiti stopnjevanje nezadovoljstva ljudskih množic, ki mu bomo skoraj zagotovo priča tudi v prihodnje. Vlada namreč ne kaže nobene pripravljenosti za spremembe svoje politike, njeni ukrepi pa ne le da krize ne rešujejo, temveč jo hromeče očitno le še poglabljajo.

Hkrati pa te dni postaja nadvse očitno še nekaj drugega. Tisti, ki so upali, da bo ob slabšanju splošnih razmer konstruktiven državljanski upor močnejši, se motijo. Ko smo lansko jesen v državljanski tribuni Za prostore svobode opozarjali na rast avtoritarnih politik, ki namesto reševanja stopnjujočih se problemov delujejo na podlagi preusmerjanja pozornosti s starimi mehanizmi projiciranja strahov v grešne kozle, ter pozivali k aktivnejšemu državljanskemu angažiranju, nam ni uspelo mobilizirati omembe vrednih odzivov. Nekateri so nas prepričevali, da nam očitno še ne gre dovolj slabo, da bi se uprli škodljivim metodam vladanja. A če bi ta princip res deloval, zakaj so potemtakem v času prve Janševe vlade sindikati v protest proti občutno milejšim ukrepom zbrali več ljudi kot danes, ko so razmere dosti trše, pritiski pa neprimerno večji? Kaže, da večji družbeni pritisk ne vodi samoumevno k intenzivnejšim produktivnim načinom upora, temveč mnoge povleče v zasebnost (t.i. notranji eksil), nekatere druge pa rastoči občutki nemoči in jeze poženejo tudi v nasilne oblike izkazovanja nestrinjanja.

Ko v eno stran letijo granitne kocke, v drugo pa brizga solzivec, je poleg zdravja posameznikov ogroženo še nekaj drugega, z vidika družbe kot celote še bolj pomembnega racionalna beseda. Ko se zapira prostor za komunikacijo, ukinjamo možnosti za poglobljen razmislek, brez tega pa nakopičenih družbenih problemov ne moremo učinkovito reševati. Zato smo danes pred pomembnim vprašanjem, ali se nam čas za produktivno državljansko delovanje ne izteka. In če je odgovor da, kaj za vraga še čakamo?

Sociolog dr. Aleš Črnič je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.