»Mesto lažje diha,« je rekla Marta Gregorčič, ki v mestu dve leti ustvarja prostore in možnosti, da bi ljudje živeli bolje, tesneje povezani z okoljem in z večjim kritičnim razmislekom. Več kot desetletje je proučevala družbena gibanja v Južni Ameriki in Indiji. Zračen prostor Centra alternativne in avtonomne produkcije je postal zbirališče ljudi z izjemnimi cilji in potenciali. O virtualnih omrežjih govori doktorica sociologije kulture kot orodju, ki je ljudem danes na voljo. Globlje razloge za dogodke preteklega tedna vidi drugje.

»Ljudje so na Trgu svobode kričali svojo bolečino. Izginil je občutek nemoči, da se ne da nič spremeniti. Bilo nas je deset tisoč. Deset tisoč očividcev, nad katere je uletela konjenica, helikopter nam je krožil nad glavami. Tam so bili otroci, upokojenci, izigrani delavci, študentje. Tudi tisti, ki se ne bojijo za svoje preživetje ali službe. Niso mogli ne biti del tega. Vsak je kričal svoj slogan, vsak je imel svojo zgodbo. Kangler je v tem mestu naredil že vse, ljudem je vzel vse. Je samodržec. Samohodec, ki v Sloveniji ni osamljen.«

Vodja programskega sklopa Urbane brazde pri Evropski prestolnici kulture govori o socialnih stiskah, deprivilegiranosti in nazadovanju mesta, ki se vleče že dobrih dvajset let. »Rešujemo banke in kapitaliste. Za delavce in običajne ljudi pa je vse manj. Z reformami nam poskušajo vzeti še telesa in svobodo. Da se ne bomo več upali upreti. Temu smo v Mariboru rekli ne. Ljudje se upamo upreti. Upamo si in znamo izraziti svoje mnenje. Od tu nazaj ne gre.«

Trenutek je dozorel

Solidarnost je danes moderna beseda. In krivičnost razumemo vsi. Sanjin Jašar sedi na barskem stolu v Pekarni, znotraj kompleksa stavb, pobarvanih z grafiti. Lučko ob njem krasi velikanska kosmata tarantela. Enaintridesetega oktobra je v Mariboru soorganiziral protestni shod Dvignimo glave!, na katerem so zbrani pozivali k odstopu vlade. Na transparentih so imeli napisane člene ustave, ki jim varčevalni ukrepi majejo temelje in kradejo pomen. Ljudje so stali na mrazu dobre tri ure. Med govorci so se zvrstili aktivisti, mestna svetnica, kulturniki, nekdanji Janšev sodelavec, sindikalistka. »Vse, kar se je dogajalo do zdaj, igra svojo vlogo,« je prepričan mariborski aktivist. Ključni trenutek vidi v lanskem 15. oktobru, svetovnem dnevu gibanja zasedbe trgov. Tedaj je zaživela transverzala Koper-Ljubljana-Maribor. »Ustvarilo se je poligon. Dobre ideje od povsod je treba nadgraditi, povezati, prilagoditi lokalni realnosti. Vse se uporabi. Facebook, plakate, ki se jih hitro skopira in nalepi. Povezave so se krepile. Trenutek je zdaj dozorel.«

Sanjin Jašar pravi, da so v ponedeljek ljudje okoli njega s skoraj nostalgičnim veseljem govorili, kako se spet pogovarjajo, so skupaj, drug ob drugem. »To je v kapitalizmu dragoceno, saj nas sistem sili v individualizem s plašnicami. Spremembe se dogajajo na vseh ravneh.«

Ker so neoliberalne politike globalne, so tudi odzivi taki. V Egiptu so aktivisti opozarjali na preplet politične ošabnosti in socialnoekonomskih nevzdržnih posledic neoliberalizma. Oboje je na koncu pripeljalo do ogorčenja, ki je zlomilo politični sistem, ki se je zdel trajen kot piramide. Komunicirali so iranski in srbski, egiptovski in španski aktivisti. Obstaja vedenje o emancipatornih bojih v Južni Ameriki in izpridenih revolucijah v Ukrajini in Gruziji.

»Dogajanje se širi horizontalno. To je občutiti globalno,« razlaga Sanjin Jašar. »V Mariboru je Slovenija dobila zagon. Treba bo improvizirati, se prilagajati. Stvari se bodo zelo hitro dogajale. Treba je gledati natančno, kaj se dogaja v ospredju in ozadju, paziti na dejanja, ki želijo odvrniti pozornost in zapeljati na stranpoti.«

15. oktober omenjajo tudi v gibanju in stranki za trajnostni razvoj TRS. Internet je služil kot glavni medij idej in informacij. Nikolaj Tomaž Benedik opozarja na pomen povezovanja vseh, ki nasprotujejo neoliberalnim ukrepom, še posebej, ker v parlamentu ne vidi strank s tako držo. »Protesti, organizirani prek digitalnih omrežij, v Mariboru, Ljubljani in drugod, so odraz več kot dvajsetletnega vandalizma neoliberalnih izbrancev nad državljani. Ljudem je dovolj. Zato so se uprli. Kljub temu da protesti niso prijavljeni, so še kako upravičeni. So odraz trenutnega družbenega in političnega stanja. Hkrati so pomembni za državo in njeno demokracijo. Državljani morajo biti informirani in vključeni v procese sprejemanja odločitev. Ko je dovolj, je dovolj!«

O taktikah informiranja v času pred facebookom je tik pred odprtjem festivala Haip2012 pripovedoval soorganizator Vuk Ćosić. Leta 1991 je bil med organizatorji študentskih protestov v Beogradu proti Slobodanu Miloševiću. Razumeli so pomen informiranosti in vzpostavili sistem, kako ločiti šum od resničnega signala.

»Taksisti so bili naš internet. Kdorkoli je poklical in rekel, da ima hrano za študente, je lahko računal na zastonj prevoz do nas na osvobojenem trgu. Imeli smo distribucijsko točko, ki je hkrati delovala kot informacijska varnostna služba.« Ko so se pojavile govorice, da se tanki vračajo na trg, se niso razbežali. Več deset tisoč ljudi je v petih minut vedelo, da je preplah lažen.

A preden je bil glavni politični krvnik devetdesetih let v Jugoslaviji odstranjen, je minilo skoraj desetletje. »Na koncu devetdesetih je pomagalo to, kar morda sedaj čutimo v Sloveniji,« pravi Vuk Ćosić.

»Preprosto je dogorelo. Ni več potrpljenja. Ni prišlo do kvalitativne spremembe, dosežen je bil kvantitativni limit. Leta 1991 nismo imeli možnosti, a tega nismo vedeli. Vedeli smo le, da si nikoli ne bomo mogli odpustiti, če v tistem trenutku ne bomo povzdignili glasu. To je glavno gonilo tudi danes. To je sveto.«

Umetnik in spletni analitik pravi, da je SDS izjemno vešča pri uporabi interneta. »Iz sebe so naredili medij. A bili so preveč piflarski in pozabili na inovacije. Internet je neukrotljiv. Če si kot vladajoči razred vešč komunikator, še ne pomeni, da lahko na internetnih omrežjih gospodariš. Pomeni le, da si lahko udeleženec. Vlada verjame, da mora za vsem nekdo biti. Ni vedno tako,« pravi Vuk Ćosić. Vsaka inovacija, še posebej v polju digitalnega, ki želi motivirati, mobilizirati ali agitirati, je nujno trenutna. »Gre za vseskozi bežečo tarčo. Ta orodja uporabljamo, se jih učimo in jih s tem sooblikujemo. Nobeno ne traja večno. Nujno mutirajo.«

O izjemni gravitacijski sili socialnih omrežij govori rektor mariborske univerze prof. dr. Danijel Rebolj. K dobri ideji pritegnejo veliko ljudi.

»Vsa sporočila divjajo s svetlobno hitrostjo. Mobilizacija je hitra. Usmeritve jasne. Zlorabe so mogoče, a sistem zaupanja v socialnih omrežjih je zelo močan. Nekoga, ki se izkaže za nevrednega zaupanja, mreža izvrže. Če motivi niso iskreni, skupine odmrejo. Tam je potencial novih oblik demokracije. Tam se bo oblikovalo legitimno.« Spregovori o odgovornosti nosilcev funkcij, intelektualcev, kulturnikov in akademikov. Pred časom je filozof dr. Boris Vezjak pripravil peticijo proti županu. Takrat se je rektor odločil, da je ne bo podpisal. Univerza je gradila medicinsko fakulteto in zamerljivost župana je bila znana. A danes je prof. Danijel Rebolj edini podpisnik poziva k odstopu župana, ki ga je pred dnevi pripravila zgodovinarka dr. Mateja Ratej.

»Kaj se je spremenilo? To se tudi sam sprašujem. V nekem trenutku si rečeš, stvari so šle predaleč. Zelo človeško je, da si rečemo, da odgovornost ni naša, da so drugi bolj pristojni. A na koncu je v življenju potrebna določena pokončna drža. Ko zaznamo krivice in nepravilnosti, se moramo postaviti na stran pravičnosti. Tudi če sebi v škodo. Rekli nam bodo naivci, idealisti. A brez take drže ne bi bilo civilizacije.« O dogodkih dan prej nima dvomov. »Imamo posameznike, ki nekaznovano kradejo in so še naprej na visokih položajih. Ljudje se temu uprejo, vržejo tudi kakšen kamen. Kazati s prstom na tega, ki je vrgel kamen in ga označiti za kriminalca, je perverzno. S prstom je treba pokazati na tiste, ki kradejo, in jasno povedati, da tam sedi kriminalec. Ne zagovarjam nasilja. A poskušam razumeti situacijo.«

Skupaj se artikuliramo

Zgodovinarka Mateja Ratej hodi mimo mučilnega Čeligijevega stolpa iz srednjega veka, ki ga obkroža tanka ograja, na katero so izluknjičani verzi Vesne Spreitzer: »Moja krhkost je najina moč,« piše v slovenščini, spodaj v brajici in na tabli v angleškem prevodu.

»Dolgo smo čakali na to,« razloži dr. Mateja Ratej. »Kapital vendarle ni posrkal vsega iz ljudi. Ne vem, koliko ljudi na trgu je uporabljalo internet in facebook.« Spregovori o avtobusu upokojencev na vozičkih in s palicami, ki so prišli protestirat, a jim policisti zaradi (ne)varnosti niso dovolili na trg. Prepričana je, da vseh dejavnikov, ki pripeljejo do velikih družbenih sprememb, ni mogoče nikoli docela razložiti. Njihova dinamika je nepredvidljiva. »Nihče od ljudi, ki bi se morali odzvati, se dolgo ni odzval. Ljudje so bili potrpežljivo tiho, čakali. Zato je lahko župan deloval, kot je. Želela sem si, da bi ljudje s področja izobraževanja in kulture artikulirali razloge za županov odstop. A so se v večini ustrašili. Sedaj ostaja le artikulacija ulice: Gotof je!«

Prav na splošno pomanjkanje artikuliranega političnega sporočila protestov, ki je nujno za trajne spremembe, opozarja tudi dr. Primož Krašovec. Zavezništvo, ki so ga začeli vzpodbujati na evropski ravni med sindikati, civilnodružbenimi gibanji in strankami nove levice, kot je grška Syriza, se mu zdi nujnost trenutka, v katerem smo se znašli. A v Sloveniji manjka leva stranka. Sindikati in civilne iniciative so organizacijsko drugačni. Na eni strani je horizontalna urejenost in fluidnost civilnih gibanj, na drugi hierarhična strukturiranost sindikatov.

Napredek v družbenih izrazih zahtev v zadnjem tednu prepozna v pridobljeni borbenosti in odločnosti ljudi. Opozarja pa, da gre lahko nezadovoljstvo, ki sedaj išče svoje prostore svobode, tako v smer desnega nacionalizma, neoliberalne politike novega kova, ki želi tržno meritokracijo, kot v bolj levo, družbeno napredno smer. V Srbiji, opozarja, sta ob padcu Miloševića, kjer je bil prisoten isti slogan Gotov je!, zaradi manjšinske reprezentiranosti levice zmagala center in neoliberalizem.

»Zato bi potrebovali institucionalno dimenzijo, ki bi dala zaledje, samozavest in minimalno intelektualno, teoretsko podlago, da lahko skupaj postavimo bolj ambiciozne politične zahteve. Lopove, tudi če jih zapreš, nadomestijo novi. Tudi če dobimo poštenjake, bomo še vedno imeli sedanji neoliberalni kapitalistični sistem.«

Facebooka in novih medijev sociolog Krašovec ne vidi kot nosilcev upora. »Twitter je najbolj pisan na kožo Vinku Gorenaku in Žigi Turku. Pametnih in pomembnih sporočil ne moreš stisniti v tvit. Pomen tehnologije je v možnostih, ki jih odpira za sodelovanje in transparentnost delovanja. A nove tehnologije niso tu zato, da se prek njih doseže najmanjši skupni imenovalec soglasja. Pomembni so argumenti. Tehnologija je lahko predvsem sredstvo za širjenje novih, radikalnih stališč in za njihovo uveljavljanje. Nosilec in oblikovalec teh stališč pa je še vedno človeški um.«

Za svobodo brez nadzora

Rok Kogej je član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze, ki je javno podprla tako sindikalne demonstracije kot proteste v Mariboru. Primerja različne učinke, ki so jih dosegli tridesettisočglave sindikalne demonstracije in sedanji protesti, ki segajo od nekaj deset do deset tisoč ljudi na trgih in ulicah.

»Kljub manj udeležencem so demonstracije v tem tednu proizvedle neprimerno večji politični odziv. Cinične tvite vlade so zamenjali krizni sklici odbora za nacionalno varnost. Organizirane demonstracije so popolnoma nadzorovane in obvladane. V zadnjih dneh vidimo panično oblast, ki nima nobenega nadzora. Ne ve, koliko ljudi bo prišlo na trge, kam se bodo usmerili, kakšen je njihov cilj. Zato je njihova trenutna neposredna moč večja. Strategija je prava. Treba je uiti nadzoru države. Šele takrat lahko zatreseš oblast do samih temeljev.«

Na Češkem so se že spomladi 2011 povezali sindikati, družbene organizacije in inciative. Trenutno jih je več kot sedemdeset, srečujejo se na dva meseca in oblikujejo strategijo skupnega boja. Povezuje jih cilj, ujet v imenu skupne platforme: Ustavimo vlado! Njihove simbolne akcije in demonstracije so usmerjene proti škodljivim ukrepom češke vlade, v želji zaustaviti protidružbene reforme. Sklenili so, da politične stranke ne morejo biti del platforme, a njihove akcije večinoma podpirajo opozicijske stranke. Podpredsednik Češko-moravske konfederacije sindikatov Václav Pícl pravi, da uporabljajo vsa socialna omrežja in komunikacijske kanale. »Ko pride do boja za socialno državo in pravice državljanov, je nujno, da povežemo sile z demokratično civilno družbo, da okrepimo demokracijo, se borimo proti politikam, ki ignorirajo interese večine ljudi in ki razumejo državljane le kot inštrumente, ki jim je dovoljeno enkrat na štiri leta oddati listek v volilno skrinjico. Hočemo družbeni in javni državljanski dialog, kjer se posluša in upošteva vse,« razlaga češki sindikalist.

Tudi na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije Andrej Zorko poudarja, da so pomen in potrebo po sodelovanju z različnimi družbenimi organizacijami prepoznali že pred leti. »Sindikati izstopamo iz svojega klasičnega sindikalnega okvirja. Že kar nekaj let se ne borimo le za pravice delavcev. Ni nam vseeno, v kakšni državi živimo. Ozkost je stvar preteklosti. Zelo pomembno je, da sindikat kot organizacija v prvi vrsti poskrbi za klasične pravice delavcev in delavk, a te pravice so tako močno prepletene z ostalimi dejavniki, da nanje ni mogoče gledati ozko.«

Zato je prepričan, da bo njihovo delovanje samo še bolj proaktivno. Zadnje artikuliranje mnenj in nezadovoljstva državljanov na trgih vidi kot stopnjevan odziv ogorčenja, ko regularni načini protestov in opozoril niso zadoščali in jih je vlada odpravila z ignoranco in podcenjevanjem.

Zahupaj

Kot biblijo so protestniki na Bližnjem vzhodu in drugod brali knjigo Gena Sharpa, ki je brezplačno dostopna na internetu, Obstajajo realistične alternative (There Are Realistic Alternatives). Ameriški politolog je proučeval, kako mirni upori zamajejo tudi najbolj trdne in nasilne oblasti. Hupanja mariborskih voznikov, trikrat, v ritmu go-tov-je, pred mariborsko mestno hišo bi bil vesel. Štejejo simbolne geste, humor, presenečenje, moč sodelovanja različnih družbenih akterjev in oblikovanje preprek za normalno delovanje sistema ter zametki nove organiziranosti.

V Mariboru so v ponedeljek udarili tudi Anonymous in z zrušitvijo Kanglerjeve in občinske internetne strani izrazili podporo protestom. Svoboda na internetu in varovanje zasebnosti sta poglavitna temelja delovanja piratskih strank po Evropi. Piratske stranke Slovenije odziv sedanje vlade na proteste ni presenetil. »Protestom nočejo priznati legitimnosti. Kot jih razumemo mi, niso uperjeni samo proti lokalnim predstavnikom in aktualni vladi, temveč proti sistemu in posameznikom iz celotnega političnega in ekonomskega okolja v državi. Morda so pisci ustave in zakonov predvidevali, da bodo nosilci javnih funkcij po naravi moralni in pošteni ljudje, a žal ni vedno tako. Uspeh protestov je, da se znižuje prag tolerance za neetična, koruptivna in kriminalna dejanja. Če bo rezultat protestov soglasje, da spornih politikov na javnih funkcijah kot družba ne priznavamo in da sporne načine delovanja zavračamo, bo to velik uspeh.«

Na Trg svobode so poklicali tudi gasilce. Aleksander Ogrizek je postal poklicni gasilec potapljač, ko je imel 18 let. Med poplavami pred tedni je gledal, kako mu okolica pred očmi tone. Reševali so, kar se je rešiti dalo, in opravili herojsko delo. Zadnja tri leta vodi Sindikat poklicnih gasilcev Slovenije. Sedaj se pripravljajo na stavko.

»Tudi nas so v ponedeljek obmetavali z jajci. Ljudje so se ustrašili, ker so mislili, da jih bomo zalili z vodnimi topovi. A smo prišli, ker so javili, da gori. Ker nismo mogli do goreče lutke, smo se umaknili.«

Prepričan je, da je bila to pametna odločitev. »Ne maram nasilja. A ljudje so zrevoltirani. Nekateri nimajo kaj dati v lonec, drugi ne morejo plačati otrokom šolske malice. Država to podpira. Državljani so jezni. Tudi jaz sem se boril za človeka, ki danes pravi, da so stavke nelegitimne. Ko smo ga branili, je bilo vse legitimno! Ker smo se tedaj zanj borili, gasilci danes nimamo statusa vojnih veteranov. Tudi to nam je zdajšnji premier vzel. To je nesramno in podlo. Pri gasilcih rezerv ni. A želijo vseeno znižati maso plač za naslednji dve leti. Pa smo maja sklenili dogovor, da do tega ob tedanjem sporazumu o znižanju plač ne bo prišlo. Podpisali smo dogovor! Ki ga sedaj ne bodo upoštevali. Tako se ne dela.«

Center alternativne in avtonomne produkcije povezuje kolesarje, ekologe, lokalne kmete, pisateljice... Marta Gregorčič pravi, da je v Sloveniji razmerje med 1 in 99 odstotki drugačno kot v Ameriki.

»Tu imamo odstotek ljudi, ki krožijo med funkcijami in upravljajo državo. Niso pripravljeni poslušati. Vseeno jim je, kaj se z ljudmi dogaja.« Prepričana je, da so naše želje identične z željami Evropejcev in širše. Želimo si normalnih pogojev v zdravstvu in šolstvu, priložnosti, da zaslužimo za preživetje z delom, možnosti napredovanja in ustvarjanja.

»Za to gre pri državi blaginje. Zato imamo vlado in lokalne oblasti. Drugače jih ne potrebujemo. Politike je treba začeti graditi na razvojnih programih, ki bodo poskrbeli za osnovne storitve za vse in upoštevali globalni kontekst. O levih ali desnih strankah nima smisla zgubljati besed. Imamo le izjemno konservativne oblastnike, ki sledijo vsemu, kar prihaja od zunaj, za razmere v Sloveniji pa jim je vseeno.«

Opozarja, da rešitve ne bodo preproste. Treba jih bo domisliti, zgraditi in vzdrževati. »Ponovno moramo vzpostaviti svojo industrijo. Ne moremo vsega razprodati. Tujcem ne bo v interesu ščititi delavskih in socialnih pravic. To je vsem jasno. Obstoječe strukture, ki so si v zgodovini že izborile določene pravice, moramo krepiti. Govorim o sindikatih in drugih združenjih, od kmečkih zvez naprej. Moramo se povezati in doseči spremembe v pozitivno smer na politični ravni.«

Pogovor dveh železniških delavcev na vlaku v torek dopoldne je bil preroški. Vozili smo se proti Mariboru. Debata o stanju v deželi je bila bolj lucidna kot katerakoli politična govorica v državi. Zaključek je bil jasen. Ker se je vse vedno začelo v Mariboru, od generala Maistra naprej, se mora to, kar se je dan prej zgodilo v Mariboru, zgoditi tudi v Ljubljani, proti vladi. Vlak je bil še na poti nazaj iz štajerske prestolnice na ljubljansko železniško postajo, solidarnost in zavezanost skupnemu boju med slovenskimi mesti in prebivalci pa je bila že vzpostavljena. Poti nazaj ni.