Čeprav nisem tega nikoli empirično preverjala, bi si upala trditi, da večina Slovenk in Slovencev razmišlja o muzejih kot o ustanovah, kjer hranijo in so na ogled dragoceni stari predmeti, obisk muzeja pa pomeni ogled takšnih predmetov. Nekateri, predvsem tisti, ki v muzeje ne hodijo in imajo do njih predsodek, bi jim rekli tudi pokopališča ali zaprašene shrambe predmetov. Od tega predmetnega pogleda na muzej ni daleč vrednotenje muzejev po dragocenosti prikazanih predmetov. In ker v Sloveniji, z nekaterimi izjemami, ne premoremo predmetov svetovnega pomena, ki bi si jih turisti z vseh koncev sveta hodili množično ogledovat v naše muzeje, so muzeji za določen del javnosti nezanimivi. Ta del javnosti vam bo rekel, pojdite v Pariz, London in Firence, če želite videti resnično dober muzej. Tam so kulturne znamenitosti svetovnega merila oziroma tam je vrhunska umetnost; tam so da Vinci, van Gogh, Rembrandt.
Ampak umetniška dela niso sopomenka za muzej in ogledovanje predmetov ni edini razlog za obisk muzeja. Večina muzejev po svetu razstavlja povsem »običajne« predmete, ki so pomembni, zanimivi in pridobijo avro dragocenosti zato, ker govorijo o določenem prostoru in času, o ljudeh in družbi, ki je s temi predmeti povezana, in ker predstavljajo neposreden stik s preteklostjo. Še tako običajen in nepomemben predmet ima lahko za neko skupnost in njeno identifikacijo s prostorom in preteklostjo mnogo večjo vrednost kot slika da Vincija. In če je kaj pomembno in daje muzejem smisel njihovega obstoja, je to, da muzej služi skupnosti pri njeni identifikaciji s prostorom ter iskanju odgovorov na vprašanja, ki jih zastavljajo izzivi sedanjosti in prihodnosti. Ko stopi v ospredje zgodba in postane muzej pripovedovalec zgodb o ljudeh in prostoru, v katerega je umeščen, se estetska vrednost predmeta umakne njegovi sporočilnosti. Tedaj je treba znati dobro pripovedovati in predstavljati zgodbe, in tukaj se muzeji delijo na tiste, ki znajo to dobro početi, in tiste, ki tega ne znajo. Na tej točki lahko potem govorimo o dobrih in slabih muzejih.
Zato slovenskih muzejev ne smemo soditi izključno po dragocenosti zbirk predmetov. Predmeti so takšni, kakršne je ustvarila zgodovina prostora, v katerem so se pojavljali in nastajali, in jih moramo kot take sprejeti, ker govorijo o nas. Muzeje lahko zato sodimo le po načinu, kako so te zbirke prikazane in zgodbe pripovedovane, po načinu komunikacije muzeja z javnostjo ter dostopnosti in prisotnosti muzejev v družbi. Ali se sprašujejo o tem, kakšna je sodobna slovenska družba, kakšne so njene potrebe in s katerimi temami morajo vstopati v družbo, da so aktualni, uporabni in zanimivi za širšo javnost.
Odgovor na vprašanje, zakaj imamo muzeje in zakaj naj hodimo vanje, se je v muzejskem svetu v zadnjih nekaj desetletjih močno spremenil. Ideja javnega muzeja, ki se je izoblikovala v 19. stoletju, je bila odraz tedanjega načina mišljenja, pogleda na svet in potreb tistih, ki so muzeje ustanavljali. Vse to se je odražalo v namenu in načinu muzejskega dela, ki je bil usmerjen predvsem k zbiranju in ohranjanju predmetov, ki jih je treba iztrgati pozabi in izginotju, ne pa tudi v aktivno komunikacijo z javnostjo. V zadnjih petdesetih letih se je družba korenito spremenila in z njo se je morala spremenila tudi vloga muzejev, način njihovega delovanja in nagovarjanja javnosti, če so želeli ostati aktivni del družbe in se izogniti temu, da bi tudi sami postali relikt nekega časa in mišljenja. Tako so prenehali biti zgolj varuhi predmetov in preteklosti, temveč so postali prostori, v katerih javnost spoznava sebe, se sooča s svojo preteklostjo, išče odgovore na vprašanja, ki jih porajajo izzivi sodobnega časa. Zato je naloga muzejev v današnji družbi ne samo ta, da ohranjajo in dokumentirajo predmete in pričevanja, ki govorijo o minulem času, temveč tudi, da delujejo družbeno angažirano, nam pomagajo razumeti nas same in svet okoli nas, nas opozarjajo na stvari, ki bi jih sicer spregledali, in nam nastavijo ogledalo, da razmislimo in se ozremo v svet, katerega del smo, in se odzovemo nanj. Morda se bo zdelo komu malce nenavadno, toda sodobni muzej je zazrt v sedanjost in prihodnost in ne v preteklost. Ta mu služi le kot orodje za razumevanje sodobnosti.
Toda muzej lahko deluje družbeno angažirano le, če se tudi javnost zaveda te aktivne vloge muzejev in jih uporablja ter obiskuje muzeje zato, da v njih išče zgodbe, navdihe in odgovore na vprašanja in izzive, ki se pojavljajo v družbi in svetu. Muzej je brez razumevanja, pričakovanj in spodbude, ki prihaja iz javnosti, obsojen na vegetiranje oziroma na družbeno obrobje. Velik problem slovenskih muzejev je v tem, da jih javnost (in če smo iskreni, tudi določen delež muzealcev) ne dojema v tej »aktivistični« vlogi, prav tako jih v tej vlogi ne vidi država kot zakonodajalec in glavni financer njihovih dejavnosti. Ta muzejev ne vidi v luči izobraževalne, kulturno vzgojne in družbeno razvojne vloge, temveč umešča muzeje izključno pod okrilje varstva kulturne dediščine in s tem spregleda, da je poslanstvo muzejev skrito v komunikaciji z javnostjo, ohranjanje dediščine pa zgolj potrebna podlaga za izvajanje poslanstva. Muzeji so na neki način precej podobni javnim knjižnicam, katerih naloga je dostopnost, širjenje in skrb za bralno kulturo in ne zbiranje in kopičenje knjig. Knjižnice so servis v službi razvoja družbe in muzeji počno praktično isto, samo da za to uporabljajo kulturno dediščino in govorico razstave.
In kam naj v to družbeno angažirano vlogo muzeja umestimo razstavo Danes sem bil obsojen na smrt, ki so jo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor pripravili ob sedemdeseti obletnici najbolj množičnega poboja talcev med drugo svetovno vojno v Mariboru? Prikazovati preteklost, ki še ni pozabljena v kolektivnem spominu družbe, je za muzeje težka naloga, kajti vsak ima svojo »pravo« interpretacijo preteklosti. To se je jasno pokazalo tudi v komentarjih pod novico o razstavi, kjer ni bilo treba dvakrat ugibati, v kakšno smer bodo zavili komentarji. Z razstavo pisem in osebnih predmetov oseb, ki so bile vpete v te dogodke, so na omenjeni razstavi v ospredje postavili osebno, intimno zgodovino, ki nas nagovarja skozi usodo posameznika in tako govori sama zase. Takšna zgodovina je v muzeju precej drugačna od vojaške in politične zgodovine, ki je bila nekoč dominantna v muzejih in je izrekala sodbe, govorila o junaštvu in slavila zasluge tistih, ki so imeli moč nad interpretacijo preteklosti. Na njeno mesto stopa zgodba posameznika z vsemi njegovimi stališči, dvomi, težavami, upanji, strahovi, željami, izkušnjami in doživetji. Takšna zgodovina je drugačna, ker so njeni nameni in cilji drugačni. Pri spominu na dogodke izpred sedemdesetih let, o katerih govorijo besede talcev, ne gre več samo za spominjanje na to, kaj se je dogajalo, temveč gre tudi za razmislek o občutkih in stiski človeka, ko se znajde pred trenutkom smrti, o vrednosti človeškega življenja ter o času in okoliščinah, zaradi katerih se je življenje mnogih prevesilo v smrt.
Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. A to je lahko le takšna zgodovina, ki nas spodbudi k etičnemu razmisleku o posledicah preteklih dogodkov oziroma nam je v pomoč pri razumevanju sedanjosti. Mnogi sedanji dogodki so, čeprav nastopajo v drugačni pojavni obliki, namreč v določenih značilnostih presenetljivo podobni preteklim, pa se tega niti ne zavedamo, ker je človeštvo nagnjeno k temu, da pozablja. In tukaj vstopi »na sceno« muzej kot prostor, v katerem domuje takšna zgodovina, ki nas na primerih iz preteklosti spodbuja k razmišljanju o sedanjosti oziroma nam jo pomaga razumeti. In ravno zato potrebujemo muzeje.
Saša Starec, etnologinja in kulturna antropologinja
