Kdo »žre«?
Zadnji čas »Slov. Narod« in za njim »Rodoljub« neprestano vpijeta, da »obstrukcija žre«. »Domoljub« – to je znano njegovim bravcem – na vpitje teh dveh umazanih listov tako nič ne da. Prepričani smo tudi, da je ogromna večina naših somišljenikov istega mnenja. Da se pa na te limance prav noben kalin ne vjame, zato hočemo čisto kratko pribiti, kdo žre. (...)
V deželnem zboru kranjskem so razdeljeni posli tako, da imata ravno podpore v rokah dva liberalca, ki nosita torej odgovornost za nje. Zato svoje »delo« vlečeta plačo vsak po 4000 K na leto. Peter Grasselli ima odkazano deželno blagajnico, deželni zaklad, razne podpore iz deželnega zaklada in davke. Doktor Ivan Tavčar ima občinske stvari in cestne zadeve itd. Ta dva torej nosita s svojim tovarišem liberalnim Nemcem dr. Schafferjem, s katerim sta zvezana, vso odgovornost zato, ako se podpore ne deli tako kakor bi se morale. Ta večina namreč gospodari v deželnem odboru in ona odbija zahteve, katere je katoliško-narodna stranka kot javne ljudske zahteve postavila v prvo vrsto. Ta večina bo enkrat morala dajati v deželni zbornici odgovor za svoje gospodarstvo. To večino naj volivci pokličejo pred svojo sodbo!
Kdo torej »žre«, je jasno.
A to še ni najhujše! Vsak otrok že ve, da je deželno gospodarstvo danes v tako slabem, brezupnem položaju, da je skrajni čas skrbeti za izpremembo. Primanjkljaj znaša že čez en milijon kron. Ta primanjkljaj bo treba pokriti z novimi dokladami. Dalje so liberalci obljubili na stroške manjših davkoplačevalcev učiteljem zboljšanje plač. Če se to izpelje, bo treba zopet en milijon kron poleg mnogih novih šolskih poslopij, ki jih bodo morale šolske občine še posebej postaviti. Nove doklade – to so torej tiste dobrote, ki so pričakovati od liberalne večine v deželnem zboru kranjskem. (...)
Primanjkljaj v deželni blagajni in hkrati obetanje, da se učiteljem zvišajo plače, pa je tudi gotovo znamenje bližnjega deželnega bankerota. Ako liberalna večina še dolgo ostane na krmilu, mora dežela priti na boben. A da se to ne zgodi – proč z liberalnim gospodarstvom v naši deželi! Vsi tisti, ki imajo srce za ljudstvo, naj si podajo roke, da se z združenimi močmi stare liberalno gospodstvo, ki je edini vzrok obupnega stanja naše dežele. (...)
Domoljub, 3. marca 1904
Katera je prava ljudska stranka?
V zadnjem času se vedno bolj množe pojavi, ki bolj jasno kot katerisibodi dogodek kdaj poprej odgovarjajo na vprašanje: katera je prava ljudska stranka na Kranjskem.
Eden izmed teh pojavov je dopolnilna volitev za deželni zbor v gorenjskih sodnih okrajih Kranj-Tržič-Škofja Loka. Nastopila sta dva kandidata: eden v imenu katoliško-narodne stranke in drugi v imenu »neodvisne kmečke stranke«.
Liberalna stranka to pot torej ni nastopila ali bolje: si ni upala nastopiti. Zakaj, je vsakemu jasno. Njeno ime je na deželi tako ob kredit, da se niti pokazati več ne sme. Liberalizem je na kmetih napravil popolen bankerot. Drugod po svetu je prišel na boben že prej; pri nas nekoliko pozneje, a prišel je vendar-le. In prav je tako, da ga je na kmetih konec, tega sleparja. Dosti škode je povzročil. Sedaj še životari po naših mestih in trgih. Prej ali slej zadene ga tudi tam enaka usoda. Potem se bode slovensko ljudstvo šele popolnoma oddahnilo.
Da liberalna stranka torej ni ljudska stranka, to ve zadnji otročaj.
Zato je bilo treba pri volitvah stopiti pred ljudstvo v drugem imenu. Kmalu je bilo dete rojeno in krščeno. Dali so mu ime: neodvisna kmečka stranka. Kmečka? A za botre so stali: krčmarji, trgovci, učitelji. Neodvisna? V Ljubljani so ukazali in po »Slovenskem Narodu« ter »Gorenjcu« zatrobili: bodi! in bila je.
In hodila je okoli nekaj časa v ovčji obleki in snubila pri naših kmetih. Toda kmetje so jo kmalu spoznali po kozlovskem duhu, ki se ni dal prikriti in razkrinkana je stala pred njimi kot stara, zaničevana liberalna stranka. In zadela jo je ista usoda: vržena je bila na gnoj z večjim zaničevanjem kot kdaj poprej!
Tudi ta ni bila ljudska stranka.
Kar na kmetih ni šlo, poskusilo se je med našim delavstvom. Zopet seveda pod drugim imenom. Izpremenjena tako in preoblečena je stopila med naše delavce, da jo je bilo težko izpoznati. Potuhneno je skrila rožičke svoje liberalne matere in bahato je nastopila kot rešiteljica delavskih slojev. Na tihem pa je roko v roki hodila kot najzvestejša zaveznica stare liberalne mamke, od katere je povzela vse njene slabe lastnosti. Toda zdravi razum našega delavstva je kmalu spoznal, da je socialna demokracija polnokrvna potomka liberalne matere in da od nje ne more pričakovati rešitve, ker ni prava ljudska stranka.
Naše ljudstvo, zlasti jedro njegovo: kmetje in delavci pa so v tej dobi snubitve liberalne, neodvisne kmečke in socialno-demokratične stranke do dobrega spoznali, katere lastnosti mora imeti prava ljudska stranka. In te lastnosti so našli pri katoliško-narodni stranki, ki je ves čas svojega obstanka zvesta ostala svojemu ljudskemu programu, kakoršnega je bolj natanko začrtala na I. in II. slov. katoliškem shodu. (…) Odslej ni nobenega najmanjšega dvoma več, kako naj se slovensko ljudstvo politično organizira. Zdrava, našemu narodu popolnoma prikladna organizacija je dana v programu katoliško-narodne stranke. Zato pa ima tudi samo ona pravico do obstanka. Vsaka druga, na drugačnem programu osnovana stranka, je pogubonosna za naš narod – zato katoliško-narodna stranka ne sme počivati prej, dokler ne zmaga na celi črti. Da se to čim prej zgodi, v to pomozi Bog!
Domoljub, 5. maja 1904
