»Kadar grem v trgovino skupaj z otroki, mi je neprijetno, čutim žalost, bolečino, saj otroka želita kakšno igračo, ki jima je žal ne morem kupiti. Počutim se odgovorno za to, nesposobno, gre mi kar na jok. Nerodno mi je, če so prisotni drugi ljudje. Zavedam se sicer, da je najvrednejše, kar lahko dam otrokoma, moja ljubezen, občutek varnosti in sprejetosti, vendar so mi dragocene tudi iskrice veselja v njunih očeh, ko prejmeta kakšno darilo oziroma igračo. Teh iskric je žal premalo in želim si, da bi bila bolj sposobna poskrbeti za svoja otroka.« Tako je v teh dneh v dopisu socialni službi obupano zapisala neka mamica.

Nezmožnost obdarovanja po besedah profesorice Fakultete za socialno delo dr. Darje Zaviršek oropa človeka temeljne potrebe po vzajemnosti in občutku, da sodeluje v družbeni menjavi, zato je vedno povezana z občutki sramu, nemoči in nevrednosti. »Zato je vsakomur pomembno, da obdaruje, sploh pa staršem, da obdarujejo svoje otroke.«

Razsipnost in skromnost

Staršem je težko tudi, ker so želje otrok vse večje. »Otroci zahtevajo vedno več, vendar smo za njihov odnos do igrač in praznikov krivi predvsem starši, ki smo to dopustili,« o svoji izkušnji govori vzgojiteljica v vrtcu Črnuče Karmen Markič Nadvešnik. Otroci v vrtcu običajno že novembra razlagajo, kaj bodo napisali v pismu dobrim možem, nekateri pridejo kar s katalogom igrač...

»Zdi se mi, da bi morali včasih brzdati potrebo po kupovanju – tako igrač kot tudi nasploh. Odrasli bi morali pri sebi razčistiti, da se naklonjenosti otrok ne kupuje z igračami in da ne bo njihovim otrokom nič hudega, če ne bodo dobili vseh igrač, ki jih imajo sosedovi otroci,« je prepričana psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki pravi, da bi bilo treba s tem začeti že zgodaj v otrokovem življenju, sicer gredo stvari lahko zelo daleč, ko so »potrebe« vedno večje in dražje.

Otroci so mnogo bolj razočarani, če jim nekdo daje upanje, v resnici pa igrač ne dobijo. Takih, ki ne dobijo, je vse več. »Starši postajajo revni in revščina vpliva na zdravje ljudi. Če slaba hrana vpliva na otrokovo fizično zdravje, to, da ne dobi darila, ko ga dobijo vsi drugi, vpliva na njegovo duševno zdravje,« pojasnjuje dr. Zavirškova. »Zato ga je sram, lahko sovraži starše, ki so revni, lahko se počuti nemočnega in prehaja od jeze do depresije. Če so bili otroci vajeni, da dobijo darilo, ki je bilo eden od izrazov naklonjenosti, se bodo počutili, kot da jih nihče ne mara, če darila ne dobijo,« razlaga sociologinja. Zato takrat, ko ali če ne moremo obdarovati, otroka obdarujemo tako, da se o tem z njim odkrito pogovorimo, darilo pa »kompenziramo z našim resničnim zavezništvom z otrokom«, poudarja.

Ob pomanjkanju denarja so verjetno najbolj prizadeti tisti otroci, ki so do nedavnega sodili med otroke, ki so dobili precej, je izpostavila dr. Marjanovič Umkova. Nasprotno so nekateri otroci od prvih let navajeni, da ne živijo razkošno, in se razveselijo vsake, četudi majhne pozornosti. »Niso vsi otroci obremenjeni z zunanjim bliščem. Veliko otrok si poišče svoje načine igranja z naravnimi materiali in drugimi predmeti, s soigralci in ob tem v igri uživajo,« je prepričana psihologinja. Po njenem bi bilo prav, da bi se odrasli znali pogovoriti s svojimi otroki, da zgolj kopica igrač še ne prinaša sreče in da otroci, ki nimajo vseh teh igrač, niso zato manj srečni otroci ali pa otroci, ki jih je treba zaničevati, izključevati iz igre. Preko igre bi lahko odrasli otroka učili, kaj je občutljivost za različnost, kaj pomenita solidarnost in sodelovanje.

»Mi boš še lahko kupila čevlje«

Otroci, ki imajo, in otroci, ki imajo manj, se – če ne drugje – srečajo v vrtcu. Razlike so lahko zelo očitne. V vrtcu Črnuče, kjer poskušajo vsako leto pričarati čaroben december, želijo otroke naučiti, da tudi majhne stvari štejejo. »Dedek Mraz obdari otroke z majhno pozornostjo, ki pa otrokom ogromno pomeni, pa čeprav je to le bonbon ali naprstna lutka,« je navado opisala Markič Nadvešnikova.

Za skromno obdarovanje so se odločili tudi v mariborskem vrtcu Pobrežje oziroma njeni enoti Mojca. V tej enoti po besedah vzgojiteljice Stanke Rolih že deset let otroke obdarujejo brez finančnega prispevka staršev, predvsem zaradi siceršnje prezasičenosti z darili v mesecu decembru. S takim pristopom se strinjajo tudi starši.

Kako poteka obdarovanje v družini, kjer si za rojstni dan namesto daril podarijo izlet, je opisala mamica Mateja. Z možem otrokom razložita, da je bolj kot samo darilo pomembno to, da dan preživijo skupaj in da jim nanj ostane lep spomin. Za božič se s sorodniki vedno dogovorijo bodisi za eno večjo igračo bodisi za stvari, ki jih otroci že sicer potrebujejo. »Menim, da december v naši družini ni problematičen, ker so otroci navajeni, da tudi čez leto ne dobivajo veliko daril, sploh pa ne preveč dragih,« je pojasnila Mateja.

Toda mesec december je težek za tiste, ki ne zmorejo darovati, nam je zaupala Žanet Mithans iz mariborskega materinskega doma. »Mame brez možnosti ureditve stanovanjskega vprašanja, brez zaposlitve in povsem odvisne od denarne socialne pomoči živijo življenje na robu dostojanstva. V prvi vrsti se ukvarjajo s čisto vsakodnevnimi težavami, kako preživeti, nato s potrebami otrok (včasih otrok tudi vpraša, mami, a boš ti meni še lahko kdaj kupila kakšne čevlje), šele potem morda pride na vrsto darilo, ki si ga otrok želi. In ko te mame in njihove otroke vprašamo, kaj si želijo, velikokrat slišimo, da je to rešitev njihovega eksistenčnega vprašanja in da bi spet zaživeli normalno. 'Da bi mami bila srečna.' 'Da bi imeli svoje stanovanje.' 'Da bi nekoč morda spet imela svojo sobo.'« Zato je zavezništvo z otrokom res tisto, kar šteje.